Zgodilo se mi je nekaj, kar mislim, da bom lahko pripovedovala tudi vnukom J. Pa naj bo zato zapisano na tem blogu in ga lahko berete tudi vi - moji novi vnuki ;).
Vse se je začelo drugo nedeljo v septembru popoldan. Z Ano sva se dopoldan pogovarjali, da bi šli ta dan na kakšen hrib ponoči, saj je bila napovedana jasna noč in polna luna. Ker se nikakor nisva mogli slišati po telefonu, sem se kar peljala proti Kamniku in jo priklicala, ko sem bila že na Jermanci ob 17.00. Zmenili sva se, da sama »skočim« na zadnji trening pred Karavanškim maratonom na Kamniško sedlo in se nato dobiva na Ljubelju ob 20.00 in ponoči “obrneva” Begunjščico. Letošnjo zimo je bila Begunjščica malo bolj osamljena. Jaz sem imela gibs do marca, razmere so pa itak bile precej časa bolj neugodne, saj je veliko plazilo.
Takoj zamenjam pohodno obutev za tekaški copat in oblečem le pajkice in tekaško majico. Z namenom, da se na Kamniškem sedlu le “pofočkam” in šibam v dolino, začnem v pogumnem teku skoraj do Pastircev, kjer mi moči že zelo poidejo. Vode ni več, zato v hoji nadaljujem mimo Kamrce in “Redbull” skale do sedla. Srce ne da, da ne bi pozdravila oskrbnika in ostalih Sedlstounsov, zato stopim v kočo, kjer se po 5 minutah moji plani obrnejo. Zelo izkušen in odlično fizično pripravljen planinec (eden izmed neutrudnih Sedlstounsov) si je ta dan na Turski gori popolnoma pretrgal ahilovo tetivo. S tako nogo je sam prišel od tam do Kamniškega sedla. Mislim, da bi težko našli še kakšnega planinca na svetu, ki bi ob modernih prevoznih sredstvih ne izkoristil helikoptrskega prevoza v dolino že z vrha. On pa si je izbral sestop tudi iz sedla do Jermance. Od tam pa na urgenco v LJ, kjer so mu ob zgodnjih jutranjih urah prišili tetivo nazaj, nogo pa zamavčili. Moj dan se je tako nadaljeval z vožnjo v Portorož, kjer sem cca ob 3.00 zjutraj zaspala in se čez nekaj ur z vlakom vrnila v Ljubljano.
Človek doživi različne pripetljaje v življenju. Ta pa se mi je neverjetno močno usedel v spomin in tudi srce. Izlet z Ano sva sicer prestavili, ampak Begunjščica naju čaka …
