Imela sem čudovito izkušnjo dela v eni izmed planinskih koč, na skoraj 1900 m nad morjem. Z oskrbnikom sva se zmenila, da pridem čez vikend, saj je takrat največ dela. Ob 5.00 sem se še v temi odpeljala od doma in bila malo pred 7.00 že na 1.900, kjer se je sonce že popolnoma zbudilo. Planinci, ki so iz petka na soboto prespali v koči, so že odšli naprej, tako da sem še cca 1 uro imela časa in osvojila sosednjo Brano, ki se je že celo jutro kopala v soncu. Bila je čudovita. Po poti nazaj sem že začela srečevati prve planince in čez kakšno uro se je sedlo začelo polniti z najrazličnejšimi obrazi. Prihajali so mladi in stari. Sami, v dvoje, družinsko, v skupinah … Že od daleč se je videlo, če prihajajo utrujeni, veseli, potrti, naveličani … Ljudje prinašajo svoje zgodbe in na sedlu se zopet ustvarjajo svoje. Čudovit svet pogosto spremeni razpoloženje vsem pristopnikom. Hkrati pa si oddahnejo od naporne poti in začno načrtovati nove podvige. Pogovor vedno postane lažji in ob hrani, pijači in počitku se pogosto pozabi na napor, ki so ga še pred kratkim imeli za najhujšo stvar tistega dne.
Žal oskrbniki in ostal “personal” nima možnosti, da bi čez vikend spremljal vsakega pohodnika. Naj vam opišem kako zgleda delo od “blizu”. Zvečer se pozno leže v posteljo in po nekaj urah “spanja” se vstaja s svitom ter takoj začne z delom. Potrebno je urediti peč na drva in jo zakuriti, skuhati čaj in kavo in kmalu že začeti s pripravo zajtrkov za planince. Takoj nato pa že nadaljuje z lupljenjem krompirja, rezanjem zelenjave … in nadaljuje se kuhanje ričeta, ki se ga začne kuhati že prejšnji dan (fižol, ješpren …) pa s kuhanjem jote in bograča itd. Pomivanje posode je seveda ročno delo. Edino topla voda je razkošje, ki ga ostali planinci niso deležni. Pred prvim navalom planincev (do 9.00), je potrebno pomiti po zajtrku, pospraviti, spucati wc-je, pospraviti postelje (zložiti odeje, zamenjati rjuhe, pomesti, odnesti smeti …). Dan tako poteka do 22.00, ko naj bi uradno nehala delovati kuhinja, ki pa seveda ne neha ob vikendih … Planinci nosijo danes v hribe harmonike, prepevajo in se veselijo še pozno v noč.
… delo oskrbnika ni lahko. Je pa pogosto dobro poplačano s hvaležnimi pogledi, prijaznimi pozdravi, ponovnemu obisku, toplih besedah, jutranjih opravičevanj … Seveda je še vedno velika večina planincev odlična. Se pa najdejo seveda tudi taki, ki sprašujejo zakaj je “pir” tako drag, zakaj je kava 1.8€ in zakaj ni pitne vode?!? Hrana in čaj sta v kočah poceni. Planinec nujno potrebuje vodo/čaj in hrano, ne potrebuje pa niti piva niti kave. Pa vendar. Skuhali smo prek 100 kav, medtem ko smo nalili le nejaj 10 skodel čaja in medtem, ko smo prodali več 10 litrov piva. Zakaj potem negodovanje? Včasih se vprašam, če je res potrebno toliko besed. Še največ zaleže nasmeh, ki ga nameniš negodovalcu nad cenami.
In kako gre našim junakom po napornem vikendu? Najavijo se nove skupine med tednom. Dnevni obisk se nekoliko zmanjša, število opravil ostane enako, le obseg posameznega se nekoliko zmanjša.
V šoli smo se učili, da je treba v planinski koči vedno spiti čaj in pojesti nekaj toplega, ker je to prav tako za naše telo, kot tudi za ohranjanje koč. Ta misel še vedno drži in prav je, da jo ohranjamo in prenašamo tudi na mlajše.
Pa še najpomembnejše. Obiski. V času mojega dela so prišli:
- Jernej, Peter in Meta
- Jelka, Špela, Tamara, Dominika in njena prijateljica
- Klemen in Anže (ostali pa do Pastircev: Katarina, Neža, Urška in Manca)
Hvala za družbo in polepšanje vikenda!
Pa varen korak, kjerkoli že ste in na svidenje v gorah!
