JEŠPRK

Moj sms poslan še v globokem snu: “Oj, a se lahko dobiva pol ure kasneje?”. Anin odgovor: “Z lahkoto!”, moj sms nazaj: “Dobr, k kumi žvim.” Tako se je začel danes moj dan. Dan, ki ni obetal nič tako zelo posebnega. Pa vendar je bil. S pol urnim zamikom sem uspela spraviti v red vse jutranje rituale, daljše od 2 minuti in celo pravilno in dokončno napokat ruzak ter se psihično pripraviti na obuvanje precej mokrih gojzarjev, ki sem jih uspela včeraj namočit, medtem ko sem jih sušila na nekam močni nevihti in še močnejšem nalivu

Danes je bil na planu Palec (tisti zraven Kazalca ). No, tisti iz Zelenice na desno, ki se vedno kopa v soncu in ima eden redkih to srečo, da istočasno kuka k severnim sosedom in na naše gore. Tisti, ki nima speljane markirane poti nanj in ki nima najlepšega križa, ima pa gamsa, ki ne ve, kaj je to stena. Ima tudi štaub cuker, ki se mi je danes popal na hlače in tako hitro se mu je agregatno stanje zamenjalo v tekoče, plina pa ni in ni bilo, da sem bila celo dopoldne mokra. Ja, ta Palec mislim.

Vreme nama je služilo, kot že dolgo ne. Iz avta naju je spravila bolj volja kot želja in do bajte na Zelenici sva že v precej manj oblečenem stanju občudovali Begunjščico, Vrtačo, Palec, Triangel … A vi veste, da so se temperature iz 30 in več spustile pod 0 in z vetrom je moj nos občutil pravo turno smučarsko sezono. Sibirske razmere so se menjale s Havajskimi in korak ni mogel slediti očem, ki so nesistematično vsrkavale belo skalo z zelenim predpasnikom, potreseno s sladkorjem in postavljeno na modri podlagi z mehko snežno belo puhasto smetano. Raj.

Nos in ušesa so prepričevala oči, da je raj mrzel, noge so opozarjale srce na hitrost hoje, duša pa je želela več … preveč?

Po rušju sva obrisale ves sneg in verjemite mi, da je bil mrzel. Do izhoda iz rušja je zamrl tudi pogovor, ki je oživel šele ob pogledu na Vrtačo in Aninem spominjanju o turnem smuku z nje. Na desno pa se nama je že pokazal Palec. Ker sva mislili, da nekdo štopa, sva ga šli pobrat, a glej ga zlomka, sploh ni štopal. Palec moli svoj prst v zrak zato, da se mi tam ustavimo in ne, da bi ga kam odpeljali. Takoj pošljem nekaj zlobnih SMS-ov kako je tu lepo itd. vsem revežem, ki imajo 24urne službene in druge dolžnosti. Razmišljam … “To nesramno navado moram opustiti. Enako tudi tole pisanje na blog, da ne bo zavisti.” Iz razmišljanja me zbudi šele realnost sestopa in skok na bližnji Zelenjak ter na neko “skalco”, ki ni imela imena, po moje je to spet kak Ješprk ali Jerin-jak ali kaj takega. Na vrhu tako vleče, da moje misli hitro odpihne. Težave pošljem v avstrijo, naj se oni obremenjujejo z mojo službo, predavanji, diplomami, koordinacijo, projekti … no, pa saj me vse počaka.

Sestop v dolino je kratek (cca 1000 višinskih metrov narediva v teh nekaj kratkih minutah in vedno aktualnih temah). Na poti srečava še nekaj ljudi, ki hitijo na Zelenico, midve pa v avto in v službo. Zdaj pa že pakiram za Triglav, še prej imam tekače, zvečer obiske in jutri je nov dan …

Dan, ki bo lep! Dan, ki tudi če ne bo lep, ga bova z Meto lepo preživeli. Vse najboljše!

“Ne, ne da se mi.” “ Predrago je.” “ Bom šla raje jutri.” Potem pa pride jutri, pa pojutrišnjem, naslednji teden … in gre dopust h koncu, lepih dni ni več … ja, ja vse to poznate. Ampak letos mi je tak dopust všeč. Načrti se delajo sproti, vmes pa se štukajo še študijski in službeni dnevi.

… TAKOLE JE BILO … napisala sem odgovor na prošnjo za vodništvo argentinskih slovenskih maturantov na Triglav,  pa ni bilo nobenega odgovora. Nič hudega, pa ne bom šla, si mislim in pozabim. V ponedeljek (2 dni pred odhodom), pa mi prijatelj pove, da še vedno iščejo vodnike za Triglav. Dogovorimo se in 2-dnevni planinski izlet je pred vrati.

V torek pozno popoldne kupim (po nekaj manjših zapletih) nove gojzarje, saj so mi stari razpadli. Uhodim jih po stopnicah do stanovanja in prihodnji dan jih imam namen obuti za 12 ur. Se že smejite? Jasno, da ne bom nikomur črhnila niti besede, da so novi in da bom imela v nahrbtniku superge za gorski tek … seveda bom hodila počasi in obula “ta boljše” nogavice. Upam le, da me ne bo videl noben vodnik, da so novi in že si izmišljam izgovore, zakaj so tako lepi in ohranjeni. Najbolje, da takoj stopim v blato :), bo manj vprašanj

Ura je 4.38 in sedim v avtu. Nahrbtnik je poln, zraven pa imam še 3 vreče opreme za maturante (čelade, pasove, vponke, pomožne vrvi, vodniško vrv …). Na parkirišču pri dijaškem domu Tabor že vidim avtobus. Nanj se spravljajo otroci, mladina (okoli 18 let). Nekateri govorijo špansko, drugi angleško. Slovenskega jezika sploh ne slišim. “Valudo, a tle sploh kdo govori po slovensko?” si mislim. To bo še zanimivo. S šoferjem se zmeniva, da naložim opremo in po 15 minutah smo pripravljeni za odhod. Vsedem se spredaj na prvi stol v upanju, da mi ne bo treba z nikomer govoriti, saj se običajno vsi natrpajo na zadnje sedeže. K meni prisede argentinska učiteljica slovenščine. Takoj se začneva pogovarjati in pot do Bleda mine, kot bi mignil. Med pogovorom se menim za Bariloche, obdelava nekaj zgodovine, geografije, jezika, žlahte … in kmalu se najdejo skupni znanci. V želji po oskrbovanju gorske koče, si izmenjava tudi telefonske številke. Na Bledu poberemo PD Kamnik, ki so prevzeli vodništvo namesto PD Matice. In začnemo se  peljati na Pokljuko, od koder štartamo mimo Vodnikove koče do Kredarice. 81 pohodnikov (med njimi več kot 60 maturantov, potem njihovi spremljevalci in 11 vodnikov) začne pošasi napredovati mimo vlečnice Viševnik do Jezerc, kjer naredimo prvi daljši postanek. V tem času že spoznam cca 15 imen. Ugotovim, da so z nami Kanadski maturantje, s katerimi bo potrebno govoriti v angleščini in Argentinci (iz Mendoze, Boenos Airesa in Bariloch), s katerimi bo šlo vse lepo v slovenščini. V 3 urah smo na Vodnikovi koči. Moji žulji se odlično držijo in ne čutim nobenih bolečin. Maturantje so pridni. Občudujem njihovo pripravljenost. Mnogi so v gorah drugič v življenju. Prvič so bili v ponedeljek na Debeli peči. Drugič pa kar na Triglav. Večina ima šolske nahrbtnike brez ojačanega hrbta, en fant nosi piškote v vrečki, saj notri nima več prostora. Nekaterim visijo vrečke na vrhu nahrbtnikov.  Malo jim pomagamo, da stvari spravimo v red. Nato se moje misli usmerijo na njihova obuvala. Vsi imajo seveda primerno obutev, a kaj ko to ni njihovo. Na Debelo peč so jo uhodili. A pretežno so jo dobili od slovenskih sorodnikov. Pozabim na svojo neumno idejo o blatu in pomislim nanje. Če bodo oni prišli v teh čevljih, moram jaz tudi, pa čeprav po rokah

Do Vodnikovega doma že sklenemo nova prijateljstva s Torontom. Joanna, Tomaz, Peter, Ana … in moje izpopolnjevanje tujega jezika se začne. Do Kredarice pa se zadeve samo še stopnjujejo in na vrhu smo že pravi prijatelji. Moja angleščina se malo izboljšuje. Še vedno pa klinu ne rečem wedge in jeklenici stills, ampak sta kar stick in wire. Nasmejimo se tudi novim slovenskim besedam kot npr. čebUli namesto čebEli.

Kredarico dosežemo v 7 urah. Čestitke vsem pristopnikom. Tudi jaz si oddahnem. Čas je bil, da stopim za 2 minute na samo in pustim, da oči pobožajo gore okoli mene. Lepo je. Mirno. Ni veliko ljudi. Vreme je kičasto. Brez oblačka v bližnji okolici. Od Vzhoda se nekaj vleče, a bo šlo mimo. Jutri pa bo sploh lep dan.

Iz sanjarjenja me zmoti vodnik, ki pravi, da jih bomo 30 peljali že danes na vrh, saj imamo opreme samo za dobro polovico, zato bo vzpon v dveh delih. Odlično. Torej na vrh Slovenije bomo skičili že danes.

Spraznim nahrbtnik. Iz njega stresem najprej čevlje 47 (? hehe), ki jih nesem enemu fantu, če bi ga ožulilo. V njegov šolski nahrbtnik ni šel niti zdrobljen čips več, moj pa se da povečati še za cca 5 kg. Potem sledi vse ostalo. Ni veliko, vodo so mi popili že na pol poti do Kredarice. Stopim do pulta in naročim pol litra vode, ki mi jo zaračunajo 2.50 eura. Drago, a nujno potrebno plastenko spravim globoko v nahrbtnik z odločitvijo, da je to zame, za hude čase.

Pohitim na zborno mesto in začnem vezati, plesti, štrikati pasove, pomožne vrvice, samovarovalne komplete … toliko časa, da ostane samo še 7 torontčanov in vodnica Nina. OK. Bova šli midve skupaj z njimi na vrh. Na malem Triglavu mi že popijejo vso vodo, saj mi srce ne da. Jaz sem navajena, si mislim, čeprav mi je vroče in si neskončno želim spiti celo polovico litra sama. Oni pa so malo prestrašeni, žejni, utrujeni. Prav je, da jo oni spijejo. Po uri in pol smo na vrhu. Tomaž še prodaja fanto in pivo. Odločim se, da vseeno sežem v žep in kupim Fanto zase. .0,33 l. Mrzla je. Tomaž noče denarja. Zahvalim se, odprem pločevinko in vame se zazre 7 žejnih oči. Presneto. Kako sem egoistična. Naredim požirek, nato pločevinka zakroži med mladimi in se vrne prazna. Prav je tako. Vsi smo žejni. Vreme se skazi in čas je, da se odpravimo nazaj na kredarico. Še pred večerom jo dosežemo in večerja nas čaka.

Sladica so bile palačinke. mmmmm

Utrujena sem … vi pa verjetno tudi ….

Ta dan smo do Kredarice  potrebovali 7 ur, pa še 3 ure za Triglav, vi pa danes le kakšno minuto manj kot 7 ur, da ste tole prebrali, kajne?

 No, se bom potrudila, da sedaj skrajšam.

Nadaljevanje prihodnjič …

Upala sem, da bomo s tekači ta vikend na Grintavcu, pa so se vsi (razen ene) premislili. Tako sem vikend izkoristila za pomoč na sedlu. Bilo je lepo. Nekoliko naporno, a živahno. Že dolgo nisem slišala harmonike, pozavne, kitare igrati skupaj. Naslednji dan pa še citre in lepa prireditev se je zaključila okoli 17.00, ko so še zadnji planinci krenili v dolino.

Več si preberite na tej povezavi ali pa tu

Lepo je bilo in hvala, da sem smela biti del te prireditve.

Tapkam … ne, ne še … iščem voljo, da vstanem. Ura je že 7.00. Ne da se mi. Utrujena sem. Včeraj je bilo naporno. Uro sem 5x izklopila, potem pa jo dokončno ustavila. Ne grem. Ne da se mi. Delo imam. Moram še dokončati knjigo, popraviti članek, napisati 3 dopise … mailov se je nekaj nabralo … doma me potrebujejo … ma, to so izgobvori. Vse to lahko danes naredim, pa še na Kokrško sedlo skočim, da vidim kakšna je pot, saj imam namen peljati tekače gor, pa sem do sedaj skoraj vedno tekla na Grintovec in ne vem, če je kakšen ovinek, kjer bi se lahko kdo ustrašil. Zadnja leta vedno hodim še z enim parom oči. Takimi, ki opazujejo, če lahko po tej poti peljem 50-letnike. Do 9.00 se vseeno odločim in lenoba pade. Trdoživo se je upirala in skoraj bi zmagala, če ne bi bila moja trma opremljena z željo po pogledu navzdol. Peljem se proti Bistrici. Že avto sam zavija proti Jermanci. NE! Danes grem na Kokrško sedlo. ma, saj vem, da je Kokško sedlo lahko. Bo že. Kaj če bi šli raje Čez Žmavčarje? No, grem pogledat. In potem bi mogoče raje zavila na desno, čez Tursko goro, da še na Kamniško sedlo kakšno sladkarijo odložim. Poiščem rafaelo bombončke in se podam na pot. Vroče je. Komaj diham. Dvigujem se hitro. Srce začne nabijati. Vreme se še kar drži. Bivak se je zopet pomaknil nekoliko navzgor. Travnik pa je neverjetno pokonci. Pa kdo je tem hribom rekel, da naj se tako ušpičijo. Uspem. Bivak na desni. OK. grem mimo. Iščem možice. Nikjer nobenega. Začne se poditi neka meglica in zadnji možic mi izgine. Grem po spominu, malo na pamet. Odločim se da najbolj poznam Tursko goro in nadaljujem. V kotličih se začne kuhati, malo se že smodi. Voham, da je nevihta blizu. Stiska me. Spustim se v sod brez dna

in gledam kje gre sedaj pot. Teči se ne da. Kamenja je ogromno in vse se kruši. Strah narašča. Telefon pospravim. Razmišljam o tem, kako sva pred cca 10 leti z mami tu 8 ur narazen hodili in preživljali (vsaj ona) zelo težke ure (ker nisva vedeli druga za drugo). Ona si je obljubila, da bo šla le še v kravje hribe, jaz pa, da se krave lahko prižene tudi na Triglav, če je treba. Težko mi je. Mislim na prijatelje, znance in sorodnike, ki so pomrli v hribih. Spomnim se na Tomaža, Vikija, Boruta in jih prosim, naj mi izprosijo še 30 minut lepega vremena. kotliči se malo odprejo, zadiham. Zagledam Kamniško sedlo. Daleč je še. A v pol ure mi bo uspelo do koče. Res pridem. Nekaj ljudi je v koči. In čez 10 minut se vlije. Dežuje manj kot eno uro. Potem se poslovim in odtapkam v dolino do avta. Bil je lep izlet in od 17.00 do 22.00 naredim še vse tisto, kar bi sicer delala cel dan.

lepo se imejte in upam, da sem vam vsaj malo polepšala dan :sook:

Rojstni dan sem lani perživela s tekači, ko smo skupaj pretekli 30km. Letos pa smo skupaj praznovali na Šmarni gori. Naslednji dan (vikend) pa sem preživela na moji najljubši koči - Kamniškem sedlu. Že prvi dan sem lahko stopila na Brano. Čeprav sva z Matijem poskušala že dopoldan, a sva imela nemogoče razmere (noge mi je veter dobesedno fecljav in poleg tega dajal palice med korake, da se mi je vnela pokostnica poslahtnice :sook: ), sva pa s Simonom popoldan v brezveterju brez problema osvojila vrh

Srce mi vedno znova poje, ko občudujem naravo, ki nam jo je Bog dal. Predvsem pa to, da jo lahko gledam od vrha. Hvala za tele noge in srce, ki poganja kri, da lahko vidim vso to naravo od vrha. Prehitro sva se vrnila v kočo, a vendar je tudi tam lepo. Zaradi predavanja (na rojstni dan) sem morala v dolino in takoj po njem odšla nazaj, kjer sem lahko spekla čisto pravi kruh, dobila pito s svečko in praznovala rojstni dan s svojimi novimi prijatelji. Hvala jim za ta dan. Popoldan sva s Simonom šla tudi na hrib, ki še nima imela ali pa se imenuje nekaj takega kot “moličnik”

Nazaj pa sva se vrnila mimo medveda, ki mi je pustil malo obtolčeno arkado, brado in koleno. Zato je to sedaj moj medo. Še malo, pa bodo vsi hribi moji. hehehehe

No, nazaj grede naju je pa pričakal Bolt (se spomnite risanke?). Tistega dela, ko maček uči psička, kako mora pogledati, da bo dobil hrano in ko ga nauči in pes pravilno pogleda, maček zakliče: “Jedla bova!”

In nato je prišla nedelja. Dan, ko je bilo nekoliko več dela, pa vendar ne toliko, da bi naša ekipa popustila.

Vesela sem, da smem kakšen vikend preživeti na Kamniškem sedlu. Veliko se naučim, veliko pa pozabim na neumnosti s katerimi se ljudje tu v dolini popolnoma preveč obremenjujemo. Človek potrebuje za življenje veliko manj, kot misli.

Ko bom velika, bom oskrbnica

Vem, da je minilo že kar nekaj časa, odkar si se začel. Takrat sem imela toliko skrbi in drugih obveznosti, da mi enostavno ni zneslo, da bi ti posvetila kakšen post. To pa še zdaleč ne pomeni, da si je ne bi zaslužil. Zaslužiš si post. Ne le eden. zaslužiš si post za vsak dan, celo za vsako dejavnost.

Da malo obnoviva kako je bilo.

Ob 17.00 smo se začeli zbirati v CŠOD-ju v Planici. Ko smo se razdelili po sobah, smo naskočili Velikanko in odskočili v dolino. No, čisto dobesedno, pa vendar smo videli, kaj pomeni pogledati dol in koliko poguma morajo zbrati skakalci. Ni čudno, da kar naprej hodijo na wc prvi trening je uspel in po večerji je sledilo plezanj, košarka in nogomet v telovadnici. Dan smo zaključili utrujeno, pa vendar ob kartanju.

Naslednji dan smo se takoj po zajtrku odpravili na Slemenovo špico,

kjer smo imeli nekaj vrvne tehnike, predvsem pa neverjetnen razgled na hribe. Ker nas je čas preganjal, saj smo imeli kosilo v domu, smo morali nekoliko pohiteti. Po kosilu smo se dobili na parkirišču in odkolesarili na Belopeška jezera, kjer nas je Matej počastil z melono, sami pa smo se odločili, da v jezero sodi le melona, naše noge pa v nogavica in superge. Kljub vročini je voda nekoliko prehladna, saj ne veš, čigave noge vlečeš iz vode, po 18 s stanja v njej. 30 minut pavze je bilo že preveč in morali smo pognati nazaj, se srečati na rolarjih, izvesti kratek tečaj in se pomeriti v hokeju na koleščkih. Po večerji je zopet sledilo plezanje in košarka, ki je bila danes že nekoliko razrečena. Savna pa zaradi vročega vremena ni imela veliko obiska. Ob skupinskih igrah smo zaključili večer in že čakali na nedeljo. Aja, seveda smo zjutraj (tako v soboto kot nedeljo) pred zajtrkom tekli. Po njem pa smo se v nedeljo odpravili na izlet v Tamar, kjer smo imeli tečaj nordijske hoje.

Za konec pa še pogledali izvir Save Dolinke.

Nazaj smo se vrnili na kosilo, ki ga je prekinil nogometni dvoboj Slovenija?? (mi pomagate). Končal se je 1:0 in po predavanju smo na sladoledu zaključili tudi ta dan.

Več slik bo, ko bo flick hitreje delal

Že nekaj časa je minilo, pa vendar ne toliko, da bi pozabila, da je bil tekaško-športni tabor (vsaj zame) vrhunec naših tekaških srečanj v spomladanskih terminih.

16 nadebudnih tekačev in tekačic je 3 dni teklo, kolesarilo, plezalo, rolalo, hodilo v hribe in se spoprijelo z nordijsko hojo.

Že v petek dopoldan me je Matijev SMS spravil na Vršič, kjer je Urša navijala za naju, ki sva po prvenstveni poti skozi goste borovce po 200m višine štartala znova. Takle mamo. Vedno rinem dokler gre, namesto, da bi v štartu poti posvetila kakšno sekundo več za premislek. Vseeno sva kmalu prišla na pot in se nato po desni strani po nemarkirani poti mimo šitne glave priključila na Hanzovo pot. Padla sva tudi mimo spominske vponke strica Boruta, ki je na tistem mestu žal zagrabil za skalo, ki mu je ostala v rokah za vedno.

Kmalu sva stopila na prvi sneg in presenečena srečala cca 20 čehov, ki niso bili nič češko oblečeno, v bistvu sva bila čeha midva (jaz v navadnih supergah, mislim, da tudi Matija. Torej nisva več mogla reči, da čehariva, sva slovenila. Kakorkoli … ena čehinja (od čelade do derez opremljena) me je slikala v kratkih hlačah in rokavih ter supergah. Čisto nič ponosna nisem na tisto fotko. Ampak saj oni niso vedeli, da nisva šla midva celo pot po Hanzovi in da tistih nekaj 10 klinov in zajl na koncu (kljub snegu) niso bili pretirano izpostavljeni prepadom.

Kmalu sva morala pobegniti z vrha, saj se je začel naš 3-dbevni tabor.

Saj vem, da ste klikali na moj blog in razmišljali, pa kdaj bo spet kaj napisala. Ja, tako je, človek ima včasih navdih, pa ni časa, drugič pa ima čas, pa ni navdiha. Danes pa imam čas, navdih pa še čakam …

… evo ga - navdih je prišel. Svojo “športno” kariero sem po krajši pavzi začela z Ano na Storžiču. Takole se je začelo.

Telefon poje pesmico in ne morem se spomnit zakaj. Že dolgo se nisem morala zbuditi pred 5.00 uro. Ah, saj res. Danes grem na Kališče in potem na Storžič. Na hitro pojem svojo hrano (seveda čokopopse) in se brcnem v ta zadnjo, prestavljam noge po stopnicah in pucam glavo z lepimi mislimi (saj bo). Ana prisede, ah ne. Spet prisedem jaz k njej in že drviva v Mače, od koder imava namen na Kališče. Začneva hoditi in pulz skoči takoj na maksimum. Po eni uri sva na kališču, kjer v raufnku pečejo ptička in wc vseeno uporabim, čeprav mi je bilo žal, saj sta oskrbnika imela delo s preganjanjem dima iz koče. Ob 7.00 (se mi zdi) sva že pošiljali sms-e iz vrha in delali skomine prijateljem. To je zelo grda navada, ki jo imam. Seveda želim poslati fotko in jih z njo spodbuditi, da se odpravijo v hribe, a kaj ko zraven s tem sporočim, da sem jaz za danes že fertik, njih pa to še čaka.

Ne, nisva bili prvi. Nekaj jih že obrača. Pa ti hribi so postali poligon, kaj poligon telovadnice. Včasih se mi zdi, da jih bo treba malo prezračiti

Z Ano pohitiva v dolino, saj sem želela spodbujati še svoje tekače na DM teku za ženske. Tam z Antonijo malo deliva letake (hvala lepa). Mnoge srečam, z mnogimi se falimo. Z vsem pa se prav prijetno imamo. Mateja je npr. prvič pretekla 5 km, jaz pa sem zopet začutila, da je navijanje in spodbujanje nekaj, kar je lepo in ni potrebno, da vedno nastopam kot tekmovalka.

Vsem mojim čestitke in en lep pozdrav iz Storžiča,

… ja, na primer nov prispevek na mojem blogu Res se je malo zavleklo vse skupaj, pa kaj ko imam te dni “norišnico”. Kar pa ne pomeni, da nisem bila na Viševniku ali pa na Bivaku pod Skuto. Viševnik je bil precej prazen (beri - bordala sem po kamenju) in … Po koncu sem ga previdno položila v prtljažnik avtomobila tako, da drsne ploskve do danes še nisem pogledala. Ampak se je splačalo. Kolena pa so že dobila vijolične odtenke in bodo kmalu pozdravljena.

Na Bivaku pod Skuto je bilo pa fenomenalno. Medtem, ko ste ostali lahko le nemo zrli v meglen nedeljski dan, sva s Stašem osvojila Bivak in, če bi imela dereze, če ne bi bilo vetra, ki je tresel bivak, da so mi hlače zlezle že skoraj do kolen , če bi imela malo več kondicije - psihične, če se ne bi z vrha vrnili trije zmrznjeni, če ne bi bil dan dolg le do 17.00, če ne bi 2x zabluzila v Gamsov skret, če … bi verjetno lahko vsaj na Tursko goro še skočila. Tako pa sva se popolnoma zadovoljila z bivakom in martinčkanjem kakih 200 višincev pod njim.

Najina pot se sicer imenuje “Rep med noge”. In kako je bilo?

No, temu se tudi reče čakanje:)

Ob 5.00 sva bila zmenjena pri njem in ker nisem točno vedela, kje je doma, sva se ob 4.55 slišala po telefonu in prišel je na ulico, da mi pomaha. Takrat je veter, ki nama jo je kasneje še dobro zagodel, zaloputnil vrata in bogi Staš je v kratki majici ostal zaprt na cesti s telefonom v roki. Dobrih 35 minut je zvonil in zbudil celo hišo (skoraj blok), le svoje žene ne

No, pa je vendarle tudi ona slišala in dan se je začel cca 45 minut kasneje, kot sva pričakovala. Namesto čez Žmavčarje (?? hmmm, ja nič …) sva pot nadaljevala čez Gamsov skret, ker pa sve bila preveč “presrana” za ta skret, sva dala rep med noge in jo podurhala nazaj v dolino in štartala znova (izgubila sva kakšno uro ali minutko več), da sva nekaj 100 višincev izpustila in jih nato nadoknadila.

Zanimivo je bilo, da sem bila tokrat jaz manjši zajec, kot sicer in rinila gor in gor in še potem, ko sva prestopila magično mejo “repa med nogami” sem želela prečiti in … adrenalin se je kotalil in valil čez skale skupaj z mojimi mislimi, pa vendar ni mene vzel s seboj in počasi sva le stopila na pravo pot do bivaka. Konec dober, vse krušljivo! Pa sva nadaljevala. Počasi naju je zapustila spremljevalka megla, pa se nisva veliko poslavljala od nje, saj nama je šla na živce. Ves čas je bila nekaj pametna in nama kvarila vzdušje. Topel veter jo je z vso močjo tiščal nazaj vam v dolino in človek bi ji skoraj privoščil, da za vedno ostane tam, ampak kaj, ko se je pa treba vrniti v vsakdan je jo je treba pustiti, da odide nazaj v gore. To nedeljo pa sem bila presrečna, da se je na ta način rešila. Sonček je Bobnarjevo grapo osvetlil, veter jo je pometel in sneg jo je počistil in bila je kičasta. Nebo je imelo nesramno modro barvo in tudi če človek ne bi bil romantik, bi težko ostal pri 50 utripih na minuto. Presneto, kako se narava lahko poigra z mojimi čustvi

… nadaljevanje

vsakodnevne obveznosti in po 12 ur predavanj na vikend se me psihično “izmučile” in šibam sedaj na mojo Grmado, da vidim, če mi je Miklavž kaj prinesel. Mogoče je mislil, da sem tam doma No, saj nič ne račem … rada bi bila tam doma in tudi bom … enkrat

Uživajte v službi. Jaz imam današnje dopoldne malo pavze (sedaj sem bila 3 tedne brez vikendov :soock: )

Čudovito! Med 1. in 2.8.2009 smo letos izvedli dvodnevni izlet na Kriške pode. Vabim vas, da si preberete spodnji zapis:

Začeli smo cca ob 6.05 v Vratih in se malo kasneje odpravili na Bivak IV. Po slabi uri hoje smo naredili 2 skupini in hitrejše poslali v izvidnico. Četa le-teh je kmalu okupirala omenjeni bivak in zasedla travo in večino dek ter tam nadoknadila neprespano noč. Ostali smo ta čas smučali in povečini raziskovali meje svoje potrpežljivosti z Jero in vzdržljivosti vse do bivaka, kjer smo potešili lakoto z drugim ali tretjim zajtrkom (hehe). Nato pa smo križ naredili čez bivak in začeli »furati safr« v vročini opoldanskega sonca do drugega Križa (2401m). Tam smo se pod vrhom spopadli z ozkim prehodom, ki smo ga junaško premagali po Boltovo. Saj veste : »POSTRAN, PA VN!«. Sestop s Križa do zgornjega, zamrznjega jezera smo naredili v družbi kozorogov, nato pa Cito in Mihata gledali v hladilni tekočini (stojini) in premišljevali kakšnega okusa bo golaž, za katerega bodo vodo zajeli iz iste »stojine«  hihihiKočo smo osvojili ob 14.30. Golaži, juhe, ričeti etc. , pravijo tekači in tekačice, da so bili odlični. Popoldanski potep smo 4 naredili na Pihavc, kjer smo korajžo kazali drug pred drugim in kot gamsi prožili kamenje. Vsak kamen je en pir, je rekel Matej. Takoj nato pa sem že morala »dat za GAJBO » UPS … (tukaj paše tist smeško, ki je zardel) … upaIz Pihavca smo delali na severno Triglavsko steno zajčke in uživali ob igranju zahajajočega popoldanskega sonca s sencami. Drugi tekači so medtem osvojili Planjo, spodnje jezero, postelje v zgornjih in spodnjih nadstropjih ali pa le obdelali 1. poglavje: fantje Večer smo preživeli zunaj, da so lahko tisti, ki še niso večerjali, to storili spodobno in jedli za mizo (Matej, lepo, lepo prosim, ne me tepst. Obljubim, da ne bom več. Samo toliko. Hehehehehe)Noč je bila lepa, a kratka in na 40 minut spanja zelo spokojna in mirna. Koča pa je ponoči počila po šivu. Ojej, to ni bila koča, to so bili moji ubogi gojzarji (ne ut Damjane - opomba pisca)Večjih težav z jutranjim odhodom ni bilo, saj je Stenar poklical domala vse že ob 6.30. Kar 13 nas je po 2 urah stopilo na vrh, kar je bilo zame včeraj mišn imposibl sploh premišljevat.Po smučariji s Stenarja smo počakali še 3 romantike, da smo lahko vsi skupaj še dobre 3 ure FURALI SAFR do doline. Bilo je čudovito gledati rdeče obraze in premišljevati, če so rdeči od besa name ali od opoldanskega sonca. Včasih si zaslužim kakšen pogled in zdaj si ga prav gotovo. Vse moje spodbude in besede pohvale prosim vzemite resno. Res sem vas vesela in Sovatne nisem jaz delala, ker če bi jo, bi mi FURAL SAFR po smučišču ali pa po ravno prav globokem in širokem melišču. Udeleženci in glavni igralci naše serije »A ti tut SAFR FURAŠ ?« so bili:Matej P., Matej RA, Jasna RA, Špela K, Saša S., Tamara B. , Anča K, Nataša E., Barbara I, Miha in Cita, Tadej, Ivanka, Matija in Urša ter moja malenkostVabim vas k ogledu slik od Barbare.