JEŠPRK

… pa me že ušesa bolijo. No, pa nič. Ampak ta prepih je res nevzdžen. Včasih so rekli, da se na prepihu kakšen herpes pozdravi, ali pa afte v ustih. No, meni se herpes prej naredi, kot pozdravi. Zdaj me pa ušesa bolijo in slabo slišim, pa upam, da vi tudi. Zdaj namreč ravno pada ploha neizgovorjenih besed na tistega, ki je pustil okno na Prisojniku odprto :) 

Pa začnimo z zgodbo: “Čisto majhna Mojstrovka … ne čisto majhna Meta na čisto veliki Mojstrovki :)” 

Oj, Triglav moj dom, kako si … zrasel in tvoja najemnina presega vsa povprečja Ljubljanskih stanovanj. Kljub temu, da je 1.september in je to torej dan, ko morava z Meto na tradicionalno romanje k Slovenskemu očaku, sva se letos morali zadovoljiti s 470 m nižjim hribčkom, ki pa je imel čudovit razgled tudi na Triglav.

Zaradi časovne zamude, (… Tokrat budilka ni imela nič s tem (press) … ), sva z Meto krenili proti Vršiču. Med potjo sva morali pobrati še moje čevlje, ki spet niso ubogali in so me čakali pred vrati. Ne vem, kako naj jih naučim, da se zjutraj sami napokajo v prtljažnik in me ne obremenjujejo s tem, da jih moram jaz nostiti. Še otroke se da vzgojiti, samo čevljev ne

Po Ljubljani izgubljam živce in mielinska ovojnica poka po šivih. Še dobro, da sem v avtu, kjer kurim na prijetnih 24, saj zunaj kaže 7 stopinj. Pa kako se je lahko tako shladilo v 3 dneh?

Vržem čevlje v avto in nadaljujeja proti Vršiču. Meti zvoni telefon non-stop. A vi veste kaj pomeni non-stop? To je tisto, ko še govori, pa že zvoni, piska … jah seveda, ko pa ima rojstni dan in zanj bo danes stala na Mojstrovki. To bo moje darilo njej. Če bi še jaz imela tako sestro, da bi me peljala v hribe. No, pa saj sem imela brata, le da se je ta kar hitro poročil (oz. še prej imel punco) in je bilo zame bolj malo časa, pa še hitrejši je bil zelo …

Med potjo si privoščiva grozdje in takoj pri Erjavčevi koči že iščem cesarjevo pot. potem zagrizeva v hrib in po 10 minutah se odločiva, da bo plezalna pot bolj zanimiva od normalke.

V slogu “o, a si se zagozdu poba” se podava na pot, ki se “vleče, kot bi jo zadej rezal, pa spred polagal”. Skozi skalne skoke stiskam ledeno jeklenico in kline s tankimi rokavicami, ki mi vsakokrat malo zdrsnejo nazaj. Boljše dam takoj Meti, da bi ji manj drselo. Vsake 3 minute naredim fotko in dvigujem splošno razpoloženje, saj tudi mene stiska, ko gledam prepadne stene in kam bi mi sestra lahko zdrsnila. S pesmijo “I can still recall - our last summer!” od Abbe dvigujem motivacijo in pripovedujem šale, medtem ko moje srce dosega do 200 udarcev. Zakaj je nisem peljala raje po normalki, je moja edina misel že 45 minut. Meta se ne da. Le na trenutke je tiho in še tako dober vic se sam odkrohota v gluho dolino, kjer na sončku počivajo nemški turisti. Kaj se dogaja v steni nikogar ne zanima. Le mene in Meto. In mene. In mene. Kako bo šlo naprej?  Koliko je še?  Kaj, če bo kakšen košček ledu, snega? Nimava dodatne opreme. Se bova morali vračati tod?

Stena se nadaljuje. Meta zmore še nasmehe za na fotke. To me spravi v boljšo voljo. Kmalu naletiva na dva starejša pohodnika, ki spregovorita nekaj besed z nama. po prvem stavku vidim, da važnost ne pozna meja. Tudi v gorah ne. Meti predlagam, da stopiva v nekoliko živahnejšem tempu, da ju ne bova predolgo poslušali. Spet sva sami. Gore so čudovite in

opala … malo so se že namrazile. Ne izgubiva upanja. Pogumno se podava še čez zadnje skalne skoke in zagledava Jalovec in Mangart

iiiiiii … kako lepo je. Strmina popušča. Adrenalin se umirja. Žal tudi zaloge glikogena popuščajo in toleranca pada. Še nekaj 10 metrov in sva na vrhu.

“Ice - ice Pingvin, jaz sem Ice - ice Pingvin!” tokrat ne na Triglavu a vsaj z zelo jasnim pogledom nanj. Na Kredarici se vidi, da imajo štrudl malo zažgan in nama ni preveč hudo. Višino Planike sva pa tako ujeli. Triglav bo ostal za drugo leto, ko bo okrogla obletnica in toliko več priložnosti zanj. Letos pa nama je dovolj adrenalina pojedla mala Mojstrovka …

Pa dober tek in srečno vsem, ki se odpravljate v gore. Vaše fotografije bo moj telefon z veseljem sprejel na 040 -757 -335

Moj sms poslan še v globokem snu: “Oj, a se lahko dobiva pol ure kasneje?”. Anin odgovor: “Z lahkoto!”, moj sms nazaj: “Dobr, k kumi žvim.” Tako se je začel danes moj dan. Dan, ki ni obetal nič tako zelo posebnega. Pa vendar je bil. S pol urnim zamikom sem uspela spraviti v red vse jutranje rituale, daljše od 2 minuti in celo pravilno in dokončno napokat ruzak ter se psihično pripraviti na obuvanje precej mokrih gojzarjev, ki sem jih uspela včeraj namočit, medtem ko sem jih sušila na nekam močni nevihti in še močnejšem nalivu

Danes je bil na planu Palec (tisti zraven Kazalca ). No, tisti iz Zelenice na desno, ki se vedno kopa v soncu in ima eden redkih to srečo, da istočasno kuka k severnim sosedom in na naše gore. Tisti, ki nima speljane markirane poti nanj in ki nima najlepšega križa, ima pa gamsa, ki ne ve, kaj je to stena. Ima tudi štaub cuker, ki se mi je danes popal na hlače in tako hitro se mu je agregatno stanje zamenjalo v tekoče, plina pa ni in ni bilo, da sem bila celo dopoldne mokra. Ja, ta Palec mislim.

Vreme nama je služilo, kot že dolgo ne. Iz avta naju je spravila bolj volja kot želja in do bajte na Zelenici sva že v precej manj oblečenem stanju občudovali Begunjščico, Vrtačo, Palec, Triangel … A vi veste, da so se temperature iz 30 in več spustile pod 0 in z vetrom je moj nos občutil pravo turno smučarsko sezono. Sibirske razmere so se menjale s Havajskimi in korak ni mogel slediti očem, ki so nesistematično vsrkavale belo skalo z zelenim predpasnikom, potreseno s sladkorjem in postavljeno na modri podlagi z mehko snežno belo puhasto smetano. Raj.

Nos in ušesa so prepričevala oči, da je raj mrzel, noge so opozarjale srce na hitrost hoje, duša pa je želela več … preveč?

Po rušju sva obrisale ves sneg in verjemite mi, da je bil mrzel. Do izhoda iz rušja je zamrl tudi pogovor, ki je oživel šele ob pogledu na Vrtačo in Aninem spominjanju o turnem smuku z nje. Na desno pa se nama je že pokazal Palec. Ker sva mislili, da nekdo štopa, sva ga šli pobrat, a glej ga zlomka, sploh ni štopal. Palec moli svoj prst v zrak zato, da se mi tam ustavimo in ne, da bi ga kam odpeljali. Takoj pošljem nekaj zlobnih SMS-ov kako je tu lepo itd. vsem revežem, ki imajo 24urne službene in druge dolžnosti. Razmišljam … “To nesramno navado moram opustiti. Enako tudi tole pisanje na blog, da ne bo zavisti.” Iz razmišljanja me zbudi šele realnost sestopa in skok na bližnji Zelenjak ter na neko “skalco”, ki ni imela imena, po moje je to spet kak Ješprk ali Jerin-jak ali kaj takega. Na vrhu tako vleče, da moje misli hitro odpihne. Težave pošljem v avstrijo, naj se oni obremenjujejo z mojo službo, predavanji, diplomami, koordinacijo, projekti … no, pa saj me vse počaka.

Sestop v dolino je kratek (cca 1000 višinskih metrov narediva v teh nekaj kratkih minutah in vedno aktualnih temah). Na poti srečava še nekaj ljudi, ki hitijo na Zelenico, midve pa v avto in v službo. Zdaj pa že pakiram za Triglav, še prej imam tekače, zvečer obiske in jutri je nov dan …

Dan, ki bo lep! Dan, ki tudi če ne bo lep, ga bova z Meto lepo preživeli. Vse najboljše!

To so bile prve besede, ki so mi prišle na misel. “To ni bil boj, ampak mesarsko klanje”, pa naslednje. Boj se je vnel med menoj in budilko. Bila je točna. Tako kot sva se prejšnji večer dogovorili. Ona je edina, ki nikoli ne zamuja. To ji čedalje manj štejem v čast, čeprav je točnost meni zelo pomembna vrlina. Budilki bom nekega dne to vrlino izbila iz glave … Čeprav je bil boj napovedan in je bil zmagovalec v naprej znan (podkupovenje, korupcija ), je vse izgledalo, da bo tokrat celo glavo odnesla budilka.

“Jalovec!” sem si ponavljala … da sem se lažje odpopala iz postelja. Nisem se mogla spomnit kdo me je prilepil na jogi. Bi zatrdila, da se nisem, ampak … Iskanje gorniške opreme, pakiranje nahrbtnika, polnjenje stekleničk z vodo in čokopopsi so stalnica mojih nadzemeljskih jutranjih ur. Pa kdo si še danes pripravi nahrbtnik zvečer. To je treba na vse zgodaj zjutraj, ko glava razumno in odgovorno razmišlja za ene 3 sekunde nazaj

Ano poberem v Kranju. Končno enkrat prisede ona in ne jaz. Kljub temu, da bi mi tokrat čisto pasalo eno kitico … vseeno bi bila tu potrebna vsaj kakšna Župančičeva “Duma”, če se ne motim.

Tamar je zaprt. Cesta naj bi bila prevozna le za ene 10 različnih avtomobilov, med katerimi sem zaman iskala svojega. Tako je življenje, od tu do Jalovca je 7 ur hoje in ravno toliko veselja in še več pogovorov. Čeprav se teh ur nisva uspeli držati, sva se pa vsaj toliko časa uspeli zadržati stran od avta in vmes stati na 2643 m visokem Jalovcu in občudovati. Ok, res sem romantična, ampak mislim, da bo težko zdržati še kakšen dan doma. Ko bom velika, bom živela v gorah. To mi ne uide. Če bom seveda lahko še pririnila na kakšen kucelj, višji od krtine. hehe

Izlet sva zaključili s pico v Kr Gori, ne … v … kje že? A ja pri pumpi nekje

 in ob 19.00 sem odtekla eno 7ko z mojo na novo postavljeno gorenjsko desetko.

Popoln dan, ki mi je za danes pustil malo musklfibra, za vsaj 3 dni pa toplo srce in vriskajočo dušo.

ČIST NOLO, TI PLOBI! (prevod: Čisto noro, še ti poizkusi!)

Tri dni že kolesarim. Malo na Zvoh (Krvavec), malo na Rakitno … malo pa … nikamor (OK, prav … bom opisala te lepe ture, … takoj, ko si bom vzela čas zanje ).

No, kolesarjenje mi postane ravno všeč, ko se spomnim, da sem obljubila Tadeju Planjavo čez Srebrno sedlo. To bo super izlet. Tadej je hiter in to je odlično, saj bova imela zajtrk na kraljevskih 2396 m.  

Danes je sreda. Res je lepa. Sedaj je ura 12.00 in midva sva že nekaj časa doma. Jaz sem doma, ja. Tadej pa v službi. :soock:

In kako je bilo?

Ob 4.00 se mi svet obrne na glavo. No, ne. Ob 4.00 se jaz obrnem na glavo. No, tudi ne. Ob 4.00 se jaz udarim po glavi. Ja, to pa JA. Zakaj? Ja, zakaj sem se pa zmenila ob 4.30? Zunaj je noč. Hladno je. Okno je bilo celo noč odprto in stanovanje je hladno. Preden se alarm drugič vključi, je ura že 4.18. Opa, Tadej bo tu čez 12 minut. Nahrbtnik imam pripravljen (4 jabolka in nekaj oblačil). Ne tega brat. Sploh pa ne upoštevat. Tura je vrednotena na cca 9 ur. Čokopopse stresem v posodico in jih prelijem z jogurtom. Pogledam na računalnik in odgovorim tekačem, ki se počasi zbirajo za začetek treningov, medtem pojem čokopopse in spijem deci čaja, ki je ostal od prejšnjega tedna v hladilniku. Še zobe si umijem in Tadej že zažvižga pred oknom

Točen je. Sem upala, da bo 5 min zamudil. Pohitim in iz dvorišča se odpeljeva točno ob 4.30. V mislih preletim vsebino nahrbtnika (revija, račun, potrdilo za Kam. Sedlo in kapučino zanje), zase pa 4 jabolka, jopa, 2 majici, čelna svetilka, pol litra vode in čelada. OK, vse imam. Trda tema je. Nikjer nikogar. Do Kamniške bistrice sva bolj ali manj sama na cesti. Pri spominskem parku pa že usmerim pohodnike na pravo pot. Iščejo namreč pot na Grintavec z avtom. Seveda te poti ni. Le do vznožja Cojzove koče pelje

Parkirava na Jermanci. Toliko se je zdanilo, da baterija ne bo potrebna. Palice in nahrbtnik ter ta nizki čevlji in pot pod noge. Začneva počasi, a odločno. Kmalu stopnjujeva tempo in v dobri uri pospraviva palice, tudi švic bi lahko :). Začne se plezarija, zato jaz vzamem tudi čelado. Skale so precej suhe in dobro napredujeva. Markacij danes ni, zato moram po spominu najti najustreznejšo pot. Lepo je. Nič mi ne manjka. Ti hribi so nekaj najlepšega. Na desni Zeleniške špice, na levi stena Planjave in Sukalnika. Pogled se usmerja le še navzgor. Modro nebo kičasto izpopolnjuje popolno fotografijo. Pogled si “sejvam v moj hard disk” za hude čase, ko ne bom več mogla občudovat teh hribov. To je noro. Kaj imamo ljudje na dlani. Hm … kako lahko preživimo dopust. Bog nas je obdaril s tako naravo. Tu nihče ne jamra. Tu ni slabe volje. Tu ni treba nobenega novega softschela, nobenih vrhunskih gojzarjev, nobenega audia, nobenega i-poda, računalnika … tu je treba samo sedeti. Samo biti. Samo živeti. Ja, tu hočem biti. To je to. Razgled na kočo na Korošici, pa V. Planina, Ojstrica, Škarjev rob, Baba, Planjava, Brana, Rinke, Skuta, Mrzla gora, Grintovec … Vse je tu. Vsi moji Kamniški kucli, ki si ne zaslužijo tega podcenjevalnega imena. Lepo je. To bi imela v stanovanju. Del sem si prenesla v obliki fotografij, drugi del pa se vsake toliko časa znajde na fotoaparatu.

V teh mislih stopim na vrh. Uspela sva. Čestitava si. Ura je 8.15 in za zajtrk imam jabolko. No, čokopopsi so bili nočna malica

Po 15 minutah pavze sestopiva na Kamniško sedlo. Tam pozdravim svoje prijatelje. Nato pa s Tadejem loviva njegovo službo. O tem bo pa on več povedal

Slikce bodo

Pa katera budala me kliče ob 4.15?!? Aja … ups. To je budilka. OK, vlečem se po štengah (treh) do kopalnice in pogledam v ogledalo. Nič ne vidim. Aja, noč je. Prižgem luč. Ups, materjal … a tisto so pdočnjaki, ah ne, oči moram do konca odpret. Stlačim glavo v banjo in se polijem z vodo. Dobro, sedaj bo šlo lažje. nabašem ruzak do konca. Iz umivalnika vzamem gojzarje, ki so se tam odcejali, saj sem jih 3 dni pustila na dežju. To bo še veselica. Žulji bodo!

Iščem “ta nove” nogavice in vlečem nase dolge hlače in majice. Mraz bo! Ob petih s polnim trebuhom čokopopsov sedem v avto in drvim v Dravlje, kjer poberem Tadeja, ki ima podobne probleme kot jaz. Nekako se nama ne da vstajat pred soncem. matija že maršira proti avtu, Urša pa … hm… Urša pa … hm … Urša pa … bo sama povedala

Matija prebere opis poti za Šplevto: “Parkirate pri znaku 10 km, nato se malo naprej odcepi kolovoz. Na desni strani je travnik in na njem precej velik možic…. Po 10 min hoje na desni koča. Potem se blablabla … čas hoje do Šplevte: 4ure45min” Res se pripeljemo v Vrata. Naša pot se začne. Po 1 uri napišemo nov opis poti:

“Peljite se v Vrata. Parkirajte pri tabli 10 km. Nato se sprehodite malo naprej. Videli boste vsaj 5 kolovozov. 2x si jih oglejte. Nato se za enega odločite. Po 15 minutah hoje ne boste videli nobene koče, zato obrnite. Vrnite se na izhodišče. poizkusite še 2x. Eden od vas naj 500 m teče v lahnem teku do oznake 11 km in pogleda, če je še tam kak kolovoz. Ker ga ni, naj priteče nazaj. nato se obrnite v smeri Dovja. ne obupajte, saj je pravi kolovoz malo pred in ne malo za oznako 10 km. Tudi možic je tam, vendar je postavljen na zeleno krtino, ki ji tudi najbolj radodarni naravovarstveniki ne bi mogli reči travnik. in ja, možic ni pravi.

Ne govori. Tudi ne ve točno za pot, saj je to le kamniti stožec, ki služi kot mrkacija. No, če ste vse naredili kot je treba, je sedaj minila prva ura hoje, do Šplevte je sedaj le še 3 ure in 45 minut in če boste hitro stopili in se le še 1x obrnili pri Rdečem potoku in naredili še 100 višinskih metrov nazaj, boste za vrh potrebovali le še dobri dve uri …)

To je bil najbolj adrenalinski začetek z eno urnim zamikom v štartu. Sledi še drugi del, ki se mu reče “usrane gate” in tretji “a maš pesek u gatah”. Drugi del sva naredila s tadejem sama. Po zelo dobrem opisu poti sva že po 10 minutah falila možica in neoznačeno brezpotje se je spremenilo že skoraj v “rep med noge”, pa sva srečala skupino, ki jim je bil bližje optimizem kot meni, pa sva nadaljevala. V drugi polovici vzpona pa se je količina strahu dvigovala z nadmorsko višino. Kamenček pri kamenčku in vse se podira. Tadeja vprašam nekajkrat, če ga je kaj strah, pa vedno znova pravi, da ne. Moja trdota pa je gotovo vidna iz Kredarice. Če se mu tu kaj zgodi, ga še iskat ne upam it. Klopa pa tudi ne bo staknil, saj ni dreves. Kmalu prideva do “rep med noge” dva. poizkusim najprej jaz brez palic. Isto svetujem še Tadeju in po 10 minutah stojiva na 2.542 m Dovškem Križu. Pot sicer ni bila “rep med noge”, prav gotovo pa se lahko kosa z imenom “čez usrane gate”

Matija naju počaka na Šplevti z ovcami, nato pa se po melišču ekspresno spustimo na Bivak 2 in naprej mimo Brinove glave. Ta del zmaga z imenom ”a maš pesk u gatah?” No, ne “A maš pesek u čevlju?” in definitivno je odgovor viden na moji desni peti in posledično na čevlju številka 40. Do sedaj so bili 38 dovolj veliki.

Balvan smo pustili gor, ker ga Tadej ni mogel dat v žep, Matija pa je imel ruzak poln čokoladic, s katerimi me je hvala Bogu in Matiju  prijazno zalagal celo pot.

Seveda sem imale za vseh 2.000 višincev sabo le slabega pol litra vode in 2 jabolka. Čokopopsi so pa že pred Šplevto začeli popuščati

“Ne, ne da se mi.” “ Predrago je.” “ Bom šla raje jutri.” Potem pa pride jutri, pa pojutrišnjem, naslednji teden … in gre dopust h koncu, lepih dni ni več … ja, ja vse to poznate. Ampak letos mi je tak dopust všeč. Načrti se delajo sproti, vmes pa se štukajo še študijski in službeni dnevi.

… TAKOLE JE BILO … napisala sem odgovor na prošnjo za vodništvo argentinskih slovenskih maturantov na Triglav,  pa ni bilo nobenega odgovora. Nič hudega, pa ne bom šla, si mislim in pozabim. V ponedeljek (2 dni pred odhodom), pa mi prijatelj pove, da še vedno iščejo vodnike za Triglav. Dogovorimo se in 2-dnevni planinski izlet je pred vrati.

V torek pozno popoldne kupim (po nekaj manjših zapletih) nove gojzarje, saj so mi stari razpadli. Uhodim jih po stopnicah do stanovanja in prihodnji dan jih imam namen obuti za 12 ur. Se že smejite? Jasno, da ne bom nikomur črhnila niti besede, da so novi in da bom imela v nahrbtniku superge za gorski tek … seveda bom hodila počasi in obula “ta boljše” nogavice. Upam le, da me ne bo videl noben vodnik, da so novi in že si izmišljam izgovore, zakaj so tako lepi in ohranjeni. Najbolje, da takoj stopim v blato :), bo manj vprašanj

Ura je 4.38 in sedim v avtu. Nahrbtnik je poln, zraven pa imam še 3 vreče opreme za maturante (čelade, pasove, vponke, pomožne vrvi, vodniško vrv …). Na parkirišču pri dijaškem domu Tabor že vidim avtobus. Nanj se spravljajo otroci, mladina (okoli 18 let). Nekateri govorijo špansko, drugi angleško. Slovenskega jezika sploh ne slišim. “Valudo, a tle sploh kdo govori po slovensko?” si mislim. To bo še zanimivo. S šoferjem se zmeniva, da naložim opremo in po 15 minutah smo pripravljeni za odhod. Vsedem se spredaj na prvi stol v upanju, da mi ne bo treba z nikomer govoriti, saj se običajno vsi natrpajo na zadnje sedeže. K meni prisede argentinska učiteljica slovenščine. Takoj se začneva pogovarjati in pot do Bleda mine, kot bi mignil. Med pogovorom se menim za Bariloche, obdelava nekaj zgodovine, geografije, jezika, žlahte … in kmalu se najdejo skupni znanci. V želji po oskrbovanju gorske koče, si izmenjava tudi telefonske številke. Na Bledu poberemo PD Kamnik, ki so prevzeli vodništvo namesto PD Matice. In začnemo se  peljati na Pokljuko, od koder štartamo mimo Vodnikove koče do Kredarice. 81 pohodnikov (med njimi več kot 60 maturantov, potem njihovi spremljevalci in 11 vodnikov) začne pošasi napredovati mimo vlečnice Viševnik do Jezerc, kjer naredimo prvi daljši postanek. V tem času že spoznam cca 15 imen. Ugotovim, da so z nami Kanadski maturantje, s katerimi bo potrebno govoriti v angleščini in Argentinci (iz Mendoze, Boenos Airesa in Bariloch), s katerimi bo šlo vse lepo v slovenščini. V 3 urah smo na Vodnikovi koči. Moji žulji se odlično držijo in ne čutim nobenih bolečin. Maturantje so pridni. Občudujem njihovo pripravljenost. Mnogi so v gorah drugič v življenju. Prvič so bili v ponedeljek na Debeli peči. Drugič pa kar na Triglav. Večina ima šolske nahrbtnike brez ojačanega hrbta, en fant nosi piškote v vrečki, saj notri nima več prostora. Nekaterim visijo vrečke na vrhu nahrbtnikov.  Malo jim pomagamo, da stvari spravimo v red. Nato se moje misli usmerijo na njihova obuvala. Vsi imajo seveda primerno obutev, a kaj ko to ni njihovo. Na Debelo peč so jo uhodili. A pretežno so jo dobili od slovenskih sorodnikov. Pozabim na svojo neumno idejo o blatu in pomislim nanje. Če bodo oni prišli v teh čevljih, moram jaz tudi, pa čeprav po rokah

Do Vodnikovega doma že sklenemo nova prijateljstva s Torontom. Joanna, Tomaz, Peter, Ana … in moje izpopolnjevanje tujega jezika se začne. Do Kredarice pa se zadeve samo še stopnjujejo in na vrhu smo že pravi prijatelji. Moja angleščina se malo izboljšuje. Še vedno pa klinu ne rečem wedge in jeklenici stills, ampak sta kar stick in wire. Nasmejimo se tudi novim slovenskim besedam kot npr. čebUli namesto čebEli.

Kredarico dosežemo v 7 urah. Čestitke vsem pristopnikom. Tudi jaz si oddahnem. Čas je bil, da stopim za 2 minute na samo in pustim, da oči pobožajo gore okoli mene. Lepo je. Mirno. Ni veliko ljudi. Vreme je kičasto. Brez oblačka v bližnji okolici. Od Vzhoda se nekaj vleče, a bo šlo mimo. Jutri pa bo sploh lep dan.

Iz sanjarjenja me zmoti vodnik, ki pravi, da jih bomo 30 peljali že danes na vrh, saj imamo opreme samo za dobro polovico, zato bo vzpon v dveh delih. Odlično. Torej na vrh Slovenije bomo skičili že danes.

Spraznim nahrbtnik. Iz njega stresem najprej čevlje 47 (? hehe), ki jih nesem enemu fantu, če bi ga ožulilo. V njegov šolski nahrbtnik ni šel niti zdrobljen čips več, moj pa se da povečati še za cca 5 kg. Potem sledi vse ostalo. Ni veliko, vodo so mi popili že na pol poti do Kredarice. Stopim do pulta in naročim pol litra vode, ki mi jo zaračunajo 2.50 eura. Drago, a nujno potrebno plastenko spravim globoko v nahrbtnik z odločitvijo, da je to zame, za hude čase.

Pohitim na zborno mesto in začnem vezati, plesti, štrikati pasove, pomožne vrvice, samovarovalne komplete … toliko časa, da ostane samo še 7 torontčanov in vodnica Nina. OK. Bova šli midve skupaj z njimi na vrh. Na malem Triglavu mi že popijejo vso vodo, saj mi srce ne da. Jaz sem navajena, si mislim, čeprav mi je vroče in si neskončno želim spiti celo polovico litra sama. Oni pa so malo prestrašeni, žejni, utrujeni. Prav je, da jo oni spijejo. Po uri in pol smo na vrhu. Tomaž še prodaja fanto in pivo. Odločim se, da vseeno sežem v žep in kupim Fanto zase. .0,33 l. Mrzla je. Tomaž noče denarja. Zahvalim se, odprem pločevinko in vame se zazre 7 žejnih oči. Presneto. Kako sem egoistična. Naredim požirek, nato pločevinka zakroži med mladimi in se vrne prazna. Prav je tako. Vsi smo žejni. Vreme se skazi in čas je, da se odpravimo nazaj na kredarico. Še pred večerom jo dosežemo in večerja nas čaka.

Sladica so bile palačinke. mmmmm

Utrujena sem … vi pa verjetno tudi ….

Ta dan smo do Kredarice  potrebovali 7 ur, pa še 3 ure za Triglav, vi pa danes le kakšno minuto manj kot 7 ur, da ste tole prebrali, kajne?

 No, se bom potrudila, da sedaj skrajšam.

Nadaljevanje prihodnjič …

Najlepši travnik itaq ;)                    Meta z mano na Grmadi :) 

Če ima človek lahko svoj telefon, svoje stanovanje, svoj avto, svojo ženo/moža … zakaj ne bi imel še svoje gore? In Grmada je MOJA. Samo moja in izključno moja. Nanjo sicer dovolim, da stopate včasih tudi drugi, ampak, ko grem gor jaz, je moja:)

Včerajšnji dan se je začel kot običajno - s pomešanjem datumov. In namesto naslednji mesec, sem bila na sestanku kar ta mesec Kdaj me bo izučilo, ne vem. Ves material za knjigo “v nastajanju”  sem imala s seboj in začela sem kar na faksu. Razmere pa so bile za pisanje nemogoče <img src=”http://www.smeski.com/razni/razni/crash.gif” border=”0″ alt=”www.Smeski.com\”>’);MM_setTextOfLayer(’copytext2′,”,’[img]http://www.smeski.com/razni/razni/crash.gif[/img]’);MM_goToURL(’parent’,'#vnos’)” style=”cursor: hand” height=”30″ width=”30″ /> in po dobri uri in pol - neznosne <img src=”http://www.smeski.com/razni/jezni/aaaangry.gif” border=”0″ alt=”www.Smeski.com\”>’);MM_setTextOfLayer(’copytext2′,”,’[img]http://www.smeski.com/razni/jezni/aaaangry.gif[/img]’);MM_goToURL(’parent’,'#vnos’)” style=”cursor: hand” height=”20″ width=”31″ />. V strahu, da ne bi <img src=”http://www.smeski.com/razni/jezni/4579.gif” border=”0″ alt=”www.Smeski.com\”>’);MM_setTextOfLayer(’copytext2′,”,’[img]http://www.smeski.com/razni/jezni/4579.gif[/img]’);MM_goToURL(’parent’,'#vnos’)” style=”cursor: hand” height=”67″ width=”91″ />jaz koga, ali kdo mene. Sem po temeljnem razmisleku<img src=”http://www.smeski.com/razni/jezni/kij.gif” border=”0″ alt=”www.Smeski.com\”>’);MM_setTextOfLayer(’copytext2′,”,’[img]http://www.smeski.com/razni/jezni/kij.gif[/img]’);MM_goToURL(’parent’,'#vnos’)” style=”cursor: hand” height=”22″ width=”26″ /> raje <img src=”http://www.smeski.com/razni/narava/wohnwagen.gif” border=”0″ alt=”www.Smeski.com\”>’);MM_setTextOfLayer(’copytext2′,”,’[img]http://www.smeski.com/razni/narava/wohnwagen.gif[/img]’);MM_goToURL(’parent’,'#vnos’)” style=”cursor: hand” height=”44″ width=”112″ />. Ker sem imela čez 2 uri še en sestanek, je bilo premalo časa za hrib, po sestanku pa čez 2 uri itaq trening s tekači <img src=”http://www.smeski.com/razni/sport/weltpokal.gif” border=”0″ alt=”www.Smeski.com\”>’);MM_setTextOfLayer(’copytext2′,”,’[img]http://www.smeski.com/razni/sport/weltpokal.gif[/img]’);MM_goToURL(’parent’,'#vnos’)” style=”cursor: hand” height=”80″ width=”200″ />in Grmada bi tako padla v vodo. Sestanek sem uspešno prestavila za 2 uri in po njem sem ravno še ujela začetek treninga.

Kako je bilo na Grmadi? Vrhunsko. Najlepši dan v maju 2010 do včeraj (kar se tiče vremena). Pot je bila malo prašna, saj jo je sonce dodobra osušilo. Razgled je bil čudovit. Sopara in vročina sta nama vzeli nekaj moči. Sicer pa je bilo lepo.

Ves čas sem imela glavo sicer polno misli na prijatelje. Hvaležna sem zanje.

 Z Romanom sva se dolgo časa usklajevala in nato izbrala ponedeljek za dan, ko boste preizkusili tekaške copate, ki so vam pisani na kožo. Zbralo se nas je cca 30. Nekaj iz Ljubljanske skupine, nekaj iz Kranja in nekaj direktno iz Žive vode. Čeprav je deževalo ves dopoldan, smo zadržali dež vsaj eno uro in se preizkusili v novi obutvi.

Po teningu pa še malo podkrepili, saj ni kar tako. Med nami imamo novopečano babico in kvadratno teto

Danes pa je v Kranju prišlo do nove okrepitve. Pridružila sta se nam še 2 nadebudna tekača. Dež pa nas je tokrat po prvi minuti slabe volje pustil pri miru in smo lahko imeli prav čudovit trening. No, ne vem, kako so se počutili fantje, ampak res je bilo vrhunsko.

Včeraj prijazno povem: “Jutri grem na Viševnik!” Nato še povabim: “Gre kdo z mano?” No, jasno, nekateri so v službi, drugim se ne ljubi. Jaz pa sem si zaželela kratek oddih. Do 12.00 bom tako ali tako doma, saj je potrebno priti še na sestanek, en članek dokončat, enega prevest, pripraviti se moram na predavanja za prihodnje vikende, pa vaje, zimska vadba ipd.

Zjutraj se vlečem za roge po štengah. Telo se upira zgodnjemu mrazu in oči obupane zrejo v jutranjo Ljubljansko meglo, ki se vleče po poljih. Ampak napoved za danes je sončno in to po dolgem času. Samo danes imam prosto dopoldne. Moram! Spodbujam se. Si dopovedujem, da bo lepo, da bom v avtu zakurila in bo po 10 minutah že 25 stopinj. Za vzpodbudo vzamem še nekaj jabolk, da motivacija do avta ne popusti. Vrnem se še po gojzarje. Presneto, res moram kupiti nove. Te luknje, pa podplat, impregnacije sploh ne poznajo … bom že! Važno je, da grem od doma. V Ljubljani gneča na avtocesti, potem pa pogled proti gorenjski. Srce mi igra. Vedno bolj se bližam hribom, vedno manj je megle. Kukuc, sonček je tu! Evo, saj bo! Hribi se bohotijo s snegom in kopajo v sončnih žarkih, avto pa kar sam pelje in na parkirišču na Pokljuki je že prava zimska idila.

Obujem gojzarje, potegnem čez gamaše, oprtam nahrbtnik in se v odločnem koraku sprehodim do spodnje postaje vojaške vlečnice. Tovornjak s hlodi in nakladač me spomnita na zgodbo izpred doktorta in na daleč se mu izognjem. Nato začnem pridno lesti v breg in si mrmram: “Strma je pot v nebo, strma zelo. Ali lahka s Teboj!” Ha, eni se že vračajo in smučajo, moram pohiteti, si rečem, da ne bodo vsega snega povozili in bom lahko uživala, četudi danes samo v razgledih (roka, press ).

Prehitim cca 5 pohodnikov. Na plesišču še enkrat pogledujem kako je s snežno odejo. Gaz je čudovita. Utrjena! Je pa cca 60 -70 cm globoka. Sneg je sipek, nov, nepredelan, veliko ga je. Sem pa tja se mi korak udre za kakšnih 50 cm bolj kot sicer. Pred menoj je še nekaj turnih smučarjev, ki se vztrajno vzpenjajo in delajo svoje poti. Hvala Bogu, da so bili pred menoj pešci, saj je gaz izredno utrjena in vrh je kmalu dosežen.

Pogled na Triglav, pa na Podrto goro, Črno prst, Rodico, na Rjavino, na Draški vrh, Ablanco, na Lipanco. Tako kot naštevam tudi begajo oči. Vse bi rada videla. Vse bi si rada zapomnila, vse bi rada prinesla domov. Vse! Poslikam kar se da, pošljem malo skominov po mms-ih mojim prijateljem in se hitro vrnem do avta, saj me čakajo obveznosti.

Premočene čevlje postavim v prtljažnik. 14 stopinj je zunaj! Po 3 km vožnje pa le še 4. Inverzija!

Lepo je bilo. Oglejte si še vi.

Ura je 5.50 in moj novi telefon zvoni s prijazno melodijo, ki me ta hip čišto nič ne osreči. Staš bo čez slabih 30 min pri meni, jaz pa včeraj nisem pripravila še popolnoma nič za današnjo gorsko preizkušnjo v duatlonu.

Takoj vstanem in začnem letati po stanovanju. Pripravljati moram v 3 različnih nahrbtnikih- en nahrbtnik bo za na kočo -za preobleč po tekmi, eden gre v menjalni prostor, eden bo ostal v avtu … v vsakega vse ah ne … v enega še dodatne superge, v drugega pohodne palice. Presneto, kje so pohodne palice? Še kolo zvlečem izpod bivšega lifta na vrh stopnic, poiščem dvojno obutev … no, še čelada …  Vse hkrati! Čez 15 minut je vse pripravljeno in zajtrk se začne … in konča s piškoti Albert, saj je kruha že včeraj zmanjkalo

O, kakšno bo pa vreme? Končno pogledam ven - presneto, dežuje!  Staš bo vsak čas pri meni, kaj naj še dodam, koliko bo mrzlo. 6.28 kolo je že v avtu in kmalu sva na cesti proti Ljubelju in nato proti Celovcu. Pot ob prijetni družbi hitro mineva in v Feistric (Bistrici) v AUT sva že ob 8.00. Štart bo ob 10.00, torej se ogrevava kar s centralno kurjavo v avtu, kot je to že moje tradicionalno početje. Ali zamudim na štart ali pa sem toliko prezgodnja, da ogrevanje postaja vedno bolj šibka točka mojih tekem … Saj bo. Sotekmovalci iz Ljubljane pridejo čez slabe pol ure. Dež je medtem že popolnoma ponehal in začnemo se pripravljati na štart. Spakiramo vse nahrbtnike, ki jih bodo peljali do vrha in se začnemo pogovarjati o “streki”. 12km kolesa -1.200m višinske razlike. Cca 8 km je asvalta, ki je na nekaterih mestih malo preveč pokonci in če sediš, ti prvo kolo kar dviguje, da ne govorimo o makedamu, ko ne sediš :0.

Spet se spomnim, kako naporno bo in da je dobro, da je od prejšnjega Kosiaka minilo celo leto in sem do danes vsaj malo pozabila kako grabijo krči v drugem  - tekaškem delu, kjer je treba še 400 višinskih metrov preteči oz prehoditi :0 …

Malo se vseeno ogrejem - oz. potečem in se zapeljem en krog, da vidim, če je sedež pravilno nastavljen. Ne morem se spomniti, kdaj sem nazadnje kolesarila. Kmalu nato že slišim pok pištole in kot predzadnja skupaj s Stašem prečkam startno črto. Lepo je! Soteska, jesenske barve, ob poti teče potok. Letos je struga zelo polna vode. Spomnim se, da smo predlani tu vozili v takem dežju, da je kaplje odbijalo pol metra od tal in bi skoraj rekla, da pada dež iz asvalta nazaj gor. :0 Vesela sem, da je danes kolikor toliko suho. Občudujem naravo, vendar tudi že čutim, da se je pot postavila pokonci. Prvi kolesarji so že omagali. Prehitim kakih 10 tekmovalcev. Nekaj jih že hodi. Verjetno bom tudi jaz enkrat sestopila, si mislim … na, pa se spet “zašaltam” in veriga pade iz zobnika. Ker ni hitrosti, moram sestopiti in v teku ob kolesu in vrtenju pedal vračam verigo na njeno mesto. To mi poruši ritem, ki ga lovim skoraj 10 minut. Medtem mi jasno Staš uide in ga do vrha ne ujamem več. Sicer pa mi gre čisto solidno. Le zadnji trije kilometri so dolgi. Hitrost se iz začetnih 20 in nato 15 začne spuščati pod 10. Kljub temu še uspem prehiteti 3 tekmovalce. Makedam me ne preseneti. Težko pa postane po 10 minutah makedama. Bližam se sotekmovalcem, vseeno pa so noge težke. Vzdržim. Spomnim se na cedevito v bidonu iin naredim nekaj požirkov. Odlično. Počasi se sestavim. Pot je podrta, mislim, da jo je tod celo odnesel plaz. Nimam časa opazovati, kaj se je pravzaprav zgodilo, saj me besno zasledujeta dve ženski. Komaj jima uidem. Na ravnejšem delu močno poženem V hrib gremo z enako hitrostjo. Z vrha oz. menjalnega prostora že slišim glasno navijanje in srce mi začne še hitreje biti. Še malo, pa bom lahko kolo zamenjala za palice, kako jih imam rada.

Končno. Koča. Sestopim. Menjava. Najprej “stečem” v napačno smer. Takoj me usmerijo pravilno. Support - ekipa mi je pripravila palice. Čudovito. Nadaljujem brez kolesa. Končno, to je moj šport. To kolo me je čisto uničilo, kot vsako leto. Ampak letos je bolje, že menjava je bila nekaj minut prej. Do vznožja ne prehitim nikogar, potem pa do vrha še 8 tekačev, ki se spopadajo s krči in blatom, ki je letos vseeno malo prizanesljivejše kot pretekla leta. Čisto pod vrhom prehitim 3 dekleta. Ena je bila v moji kategoriji. Drugih dveh nisem poznala. Pogledam na uro, super. Lahko bi več naredila v tekaškem delu, pa je bila vseeno kolesarska pretežka, da bi mi pustila moči še za tek. Na vrhu takoj dobim majico, organizatorka mi pomaga obleči palerino. Kako so prijazni. Spijem pol litra tekočine (ki me v trenutku pozdravi vseh bolečin -le kaj dajo ti avstrijci v te flaške?!? :0 in se odpravim do Klagenfurter Hute (Celovške koče), kjer bo razglasitev rezultatov. V prijetnem vzdušju naročimo še Apfel strudl mit Vanilien Sos, ampak dobimo le precej zapečen štrudl brez vanilije, ki pa seveda zelo paše. Pri razglasitvi dobim dva lepa spomina na Kosiak 2009 in se že veselim Kosiaka 2010.

Hribi so Zakon :0 :=)

Se vidimo!