JEŠPRK

Včeraj prijazno povem: “Jutri grem na Viševnik!” Nato še povabim: “Gre kdo z mano?” No, jasno, nekateri so v službi, drugim se ne ljubi. Jaz pa sem si zaželela kratek oddih. Do 12.00 bom tako ali tako doma, saj je potrebno priti še na sestanek, en članek dokončat, enega prevest, pripraviti se moram na predavanja za prihodnje vikende, pa vaje, zimska vadba ipd.

Zjutraj se vlečem za roge po štengah. Telo se upira zgodnjemu mrazu in oči obupane zrejo v jutranjo Ljubljansko meglo, ki se vleče po poljih. Ampak napoved za danes je sončno in to po dolgem času. Samo danes imam prosto dopoldne. Moram! Spodbujam se. Si dopovedujem, da bo lepo, da bom v avtu zakurila in bo po 10 minutah že 25 stopinj. Za vzpodbudo vzamem še nekaj jabolk, da motivacija do avta ne popusti. Vrnem se še po gojzarje. Presneto, res moram kupiti nove. Te luknje, pa podplat, impregnacije sploh ne poznajo … bom že! Važno je, da grem od doma. V Ljubljani gneča na avtocesti, potem pa pogled proti gorenjski. Srce mi igra. Vedno bolj se bližam hribom, vedno manj je megle. Kukuc, sonček je tu! Evo, saj bo! Hribi se bohotijo s snegom in kopajo v sončnih žarkih, avto pa kar sam pelje in na parkirišču na Pokljuki je že prava zimska idila.

Obujem gojzarje, potegnem čez gamaše, oprtam nahrbtnik in se v odločnem koraku sprehodim do spodnje postaje vojaške vlečnice. Tovornjak s hlodi in nakladač me spomnita na zgodbo izpred doktorta in na daleč se mu izognjem. Nato začnem pridno lesti v breg in si mrmram: “Strma je pot v nebo, strma zelo. Ali lahka s Teboj!” Ha, eni se že vračajo in smučajo, moram pohiteti, si rečem, da ne bodo vsega snega povozili in bom lahko uživala, četudi danes samo v razgledih (roka, press ).

Prehitim cca 5 pohodnikov. Na plesišču še enkrat pogledujem kako je s snežno odejo. Gaz je čudovita. Utrjena! Je pa cca 60 -70 cm globoka. Sneg je sipek, nov, nepredelan, veliko ga je. Sem pa tja se mi korak udre za kakšnih 50 cm bolj kot sicer. Pred menoj je še nekaj turnih smučarjev, ki se vztrajno vzpenjajo in delajo svoje poti. Hvala Bogu, da so bili pred menoj pešci, saj je gaz izredno utrjena in vrh je kmalu dosežen.

Pogled na Triglav, pa na Podrto goro, Črno prst, Rodico, na Rjavino, na Draški vrh, Ablanco, na Lipanco. Tako kot naštevam tudi begajo oči. Vse bi rada videla. Vse bi si rada zapomnila, vse bi rada prinesla domov. Vse! Poslikam kar se da, pošljem malo skominov po mms-ih mojim prijateljem in se hitro vrnem do avta, saj me čakajo obveznosti.

Premočene čevlje postavim v prtljažnik. 14 stopinj je zunaj! Po 3 km vožnje pa le še 4. Inverzija!

Lepo je bilo. Oglejte si še vi.

Ura je 5.50 in moj novi telefon zvoni s prijazno melodijo, ki me ta hip čišto nič ne osreči. Staš bo čez slabih 30 min pri meni, jaz pa včeraj nisem pripravila še popolnoma nič za današnjo gorsko preizkušnjo v duatlonu.

Takoj vstanem in začnem letati po stanovanju. Pripravljati moram v 3 različnih nahrbtnikih- en nahrbtnik bo za na kočo -za preobleč po tekmi, eden gre v menjalni prostor, eden bo ostal v avtu … v vsakega vse ah ne … v enega še dodatne superge, v drugega pohodne palice. Presneto, kje so pohodne palice? Še kolo zvlečem izpod bivšega lifta na vrh stopnic, poiščem dvojno obutev … no, še čelada …  Vse hkrati! Čez 15 minut je vse pripravljeno in zajtrk se začne … in konča s piškoti Albert, saj je kruha že včeraj zmanjkalo

O, kakšno bo pa vreme? Končno pogledam ven - presneto, dežuje!  Staš bo vsak čas pri meni, kaj naj še dodam, koliko bo mrzlo. 6.28 kolo je že v avtu in kmalu sva na cesti proti Ljubelju in nato proti Celovcu. Pot ob prijetni družbi hitro mineva in v Feistric (Bistrici) v AUT sva že ob 8.00. Štart bo ob 10.00, torej se ogrevava kar s centralno kurjavo v avtu, kot je to že moje tradicionalno početje. Ali zamudim na štart ali pa sem toliko prezgodnja, da ogrevanje postaja vedno bolj šibka točka mojih tekem … Saj bo. Sotekmovalci iz Ljubljane pridejo čez slabe pol ure. Dež je medtem že popolnoma ponehal in začnemo se pripravljati na štart. Spakiramo vse nahrbtnike, ki jih bodo peljali do vrha in se začnemo pogovarjati o “streki”. 12km kolesa -1.200m višinske razlike. Cca 8 km je asvalta, ki je na nekaterih mestih malo preveč pokonci in če sediš, ti prvo kolo kar dviguje, da ne govorimo o makedamu, ko ne sediš :0.

Spet se spomnim, kako naporno bo in da je dobro, da je od prejšnjega Kosiaka minilo celo leto in sem do danes vsaj malo pozabila kako grabijo krči v drugem  - tekaškem delu, kjer je treba še 400 višinskih metrov preteči oz prehoditi :0 …

Malo se vseeno ogrejem - oz. potečem in se zapeljem en krog, da vidim, če je sedež pravilno nastavljen. Ne morem se spomniti, kdaj sem nazadnje kolesarila. Kmalu nato že slišim pok pištole in kot predzadnja skupaj s Stašem prečkam startno črto. Lepo je! Soteska, jesenske barve, ob poti teče potok. Letos je struga zelo polna vode. Spomnim se, da smo predlani tu vozili v takem dežju, da je kaplje odbijalo pol metra od tal in bi skoraj rekla, da pada dež iz asvalta nazaj gor. :0 Vesela sem, da je danes kolikor toliko suho. Občudujem naravo, vendar tudi že čutim, da se je pot postavila pokonci. Prvi kolesarji so že omagali. Prehitim kakih 10 tekmovalcev. Nekaj jih že hodi. Verjetno bom tudi jaz enkrat sestopila, si mislim … na, pa se spet “zašaltam” in veriga pade iz zobnika. Ker ni hitrosti, moram sestopiti in v teku ob kolesu in vrtenju pedal vračam verigo na njeno mesto. To mi poruši ritem, ki ga lovim skoraj 10 minut. Medtem mi jasno Staš uide in ga do vrha ne ujamem več. Sicer pa mi gre čisto solidno. Le zadnji trije kilometri so dolgi. Hitrost se iz začetnih 20 in nato 15 začne spuščati pod 10. Kljub temu še uspem prehiteti 3 tekmovalce. Makedam me ne preseneti. Težko pa postane po 10 minutah makedama. Bližam se sotekmovalcem, vseeno pa so noge težke. Vzdržim. Spomnim se na cedevito v bidonu iin naredim nekaj požirkov. Odlično. Počasi se sestavim. Pot je podrta, mislim, da jo je tod celo odnesel plaz. Nimam časa opazovati, kaj se je pravzaprav zgodilo, saj me besno zasledujeta dve ženski. Komaj jima uidem. Na ravnejšem delu močno poženem V hrib gremo z enako hitrostjo. Z vrha oz. menjalnega prostora že slišim glasno navijanje in srce mi začne še hitreje biti. Še malo, pa bom lahko kolo zamenjala za palice, kako jih imam rada.

Končno. Koča. Sestopim. Menjava. Najprej “stečem” v napačno smer. Takoj me usmerijo pravilno. Support - ekipa mi je pripravila palice. Čudovito. Nadaljujem brez kolesa. Končno, to je moj šport. To kolo me je čisto uničilo, kot vsako leto. Ampak letos je bolje, že menjava je bila nekaj minut prej. Do vznožja ne prehitim nikogar, potem pa do vrha še 8 tekačev, ki se spopadajo s krči in blatom, ki je letos vseeno malo prizanesljivejše kot pretekla leta. Čisto pod vrhom prehitim 3 dekleta. Ena je bila v moji kategoriji. Drugih dveh nisem poznala. Pogledam na uro, super. Lahko bi več naredila v tekaškem delu, pa je bila vseeno kolesarska pretežka, da bi mi pustila moči še za tek. Na vrhu takoj dobim majico, organizatorka mi pomaga obleči palerino. Kako so prijazni. Spijem pol litra tekočine (ki me v trenutku pozdravi vseh bolečin -le kaj dajo ti avstrijci v te flaške?!? :0 in se odpravim do Klagenfurter Hute (Celovške koče), kjer bo razglasitev rezultatov. V prijetnem vzdušju naročimo še Apfel strudl mit Vanilien Sos, ampak dobimo le precej zapečen štrudl brez vanilije, ki pa seveda zelo paše. Pri razglasitvi dobim dva lepa spomina na Kosiak 2009 in se že veselim Kosiaka 2010.

Hribi so Zakon :0 :=)

Se vidimo!

Slikce   si oglejte kar s klikom nanje Žal mi nekaj nagajajo

“Pritečem” na Planjavo … 1.2.3 zame - ok, grem malo bolj po vrsti

V hribe se hodi ob 6.00 zjutraj. Obuje se planinske čevlje, vzame dovolj toplih oblačil, v nahrbtnik se da vse kar bi lahko potrebovali med potjo … prvo pomoč, pijačo, kakšen košček čokolade … No, odvisno kako visoko ali daleč greste … zato prosim, da tole berete z rezervo, ker vsega tega jaz ob 12.30, ko sem parkirala ne Jeprci in se odločila, da grem poiskat pot na Sukalnik ali pa čez Srebrno sedlo na Planjavo (2.390) po “kostanj”, nisem našla v avtu.

Parkirišče je polno. Verjetno bo kar nekaj ljudi v hribih. Ne grem po klasični. Bom šla po malo bolj osamljeni poti, si mislim. Menjam hojo in tek in iščem odcep na Sukalnik. Pri prvi banjci se zavem, da sem “padla” mimo njega. Ok, ga bom poiskala za “nazaj”. Srečujem ljudi. Neverjetno - skozi Repov kot taka gneča. Kaj jim ni jasno? Po steni visijo plezalci kot grozdi. Res je kičast dan. Veliko klicev “A si?” “Varujem!” ipd. odmeva med Zeleniškimi špicami in grebenom Planjave. Zmanjka poti. Ok, to je sedaj plezalni vložek. Pospravim palice. Oči mi zaliva pot in me draži na jok. Vroče je. Vendar se veselim te vročine, saj je sem mraza še iz stanovanja naveličana :). Prvi raztežaj je kmalu za mano in hodim po grebenu. Skupina 30 pohodnikov me gleda in se glasno pogovarjajo, kje bodo šli in če sem jaz narobe. Ne pustim se motiti. Gledam kamnite “stričke” in grem dalje. Po grebenu je kar prepadno. Kmalu pridem do drugega zahtevnejšega vzpona. Odločim se za levega. To je bilo verjetno nekoliko zahtevnejše od desnega, ugotavljam na sredini, vendar se ne premislim. Hitro mine in palice že raztegujem na dolžino 1:15. Srebrno sedlo je za mano in pogled na Korošico je popoln. Le še vetr bi ugasnili, pa se človek tam ustavi za vedno Naši hribi so veličastni. Za trenutek si ogledam še Ojstrico, mogočne škarje in Babo ter Planjavo, ki me vabi Ja, ja … Že tečem … pot se zravna … pa vendar ne gre več tako lahkotno kot spodaj. Noge postajajo težke. Še dobro, da sem vzela bidon vode s seboj.

Planjava! končno! Pohodnik ravno obrne na vrhu in ostanem sama. Odlično je! Samo jaz in 2 kavki. Ni bila tista s ta “belimi očali”. Verjetno je ostala na Sedlu. Najbrž se ji ne ljubi poleteti tako daleš. Res so odlične letalke. Letajo in izkoriščajo termiko kot za šalo. Zdi se, da se nič ne matrajo. Mene edino malo zebe, ko jih gledam. Njih pa verjetno ne, si mislim.

Nato naberem pol drugo kilo kostanja (glej slikco).

Hribi so čudoviti. Malo sicer piha, ampak ti razgledi danes so fenomenalni, vrhunski. Baterije že kažejo FULL in vem, da jih je treba izključit, če ne, se bodo hitreje pokvarile. Pa kaj, ko je pa tu tako lepo. Vseeno bo treba sestopiti. Grem na Sukalnik in skušam ugotoviti, kje sem zopet “falila” pot. Na Sedlu pustim kostanj. No prav, naj vam bo … nabran je bil v soboto na Katarini.

Simon predlaga, da greva še na Brano. Prav, samo, da ne bova tekla. Danes imam tekanja že dovolj. (No, vseeno sva bila v pol ure na vrhu kaj pa on ve, kaj je to počasi ).

Še nekaj besed o pristopu na Brano!

Iz tople kuhinje ob cca 16.15 začneva vzpon. Veter se okrepi in iz Žmavčarjev se hadi, kot bi se jim je prismodila kotlina. Ko stopiva na vrh se zopet vse razjasni. Hribi so še bližje kot na Planjavi in razgledi so fantastični. Čeprav se ura bliža peti popoldan, ob sestopu srečava še 2 pohodnika, ki šele pristopata gor. Midva pa se popeljeva na spodnjo pot (proti Okrešlju) po melišču. Tu se še zadnjič spomnim, da imam superge “puma” za gorski tek, ki bodo zdaj zdaj postale le še za “na njivo”. Melišče je dobro, sicer zgrešiva ta “finega”, pa vendar je odlično. Spomnim se še enkrat na tista dva fanta, ki sta tu zdrsnila v snegu, o katerih mi je Simon pripovedoval ob pristopu na Brano in razmišljam o tem, da je previdnost v hribih res pomembna. Čisto malo, pa že letiš. Problem je, ker se težko ustaviš. Mogoče bi bilo fino nosit padalo s seboj .. hehehe

V življenju sem le nekajkrat letela s padalom, ampak v tem vetru si ga še pogledat ne bi upala Odfrčiš, verjetno že, ampak pristanek je pa bolj trd.

Kakorkoli … ta veter naju je prepihal. Obleka ni bila dosti boljša od obuval. To sem čutila še posebej na rokah, kjer so prsti postajali vse bolj debeli in otrpli. Pa saj bo kmalu koča. Sva že na travniku …

Še malo gedam za gamsi … danes nisem videla nobenega. Ne vem, kam se skrijejo čez vikend, ko je lepo vreme, vsekakor jih pogosteje videvam ob slabem vremenu in ob “ne vikendih”.

Topel Simonov čaj z medom in odličen piškot od Milana me nekoliko ogrejeta, da lahko sestopim v dolino … realnosti naproti

Moj »blatatlon« četrtič!

V petek sem peljala avto na Jezersko. Urša in Andreja sta me tam že čakali in nato sta me odpeljali na trening v Kranj, kjer smo s tekači odtekli oval na Brdu. Onidve pa sta odšli po štartne številke. Po 10km teka in razteznih vajah bi se moral človek počutiti sproščeno, veselo in z napolnjenimi baterijami. Jaz pa sem bila z manjšim cmokom v grlu in z mislijo – a si nisem spet postavila previsoke cilje? Urša in Andreja sta me počakali in naslednji dan odpeljali na štart. Vreme je bilo v bistvu idealno, čeprav takrat tega nisem vedela. Nikoli še nisem šla na ta tek s toliko družbe. Poleg tega pa sem tam videla veliko prijateljev in znancev, pa varovance in varovanke mojih tekaških ekip. Bilo je čudovito vzdušje. Vedela sem, da se mi bo po teku mudilo domov, zato sem hotela izkoristiti štart. Po njem se tako ali tako vsi nekam zaganjamo. Hehehe

Prvih nekaj korakov je bilo še v pogovoru z Antonom, ki mi je nato izginil izpred oči in sem ga srečala šele v cilju (cca 10 min pred menoj). Potem pa smo se bolj ali manj v tišini in redkih vprašanjih »Greš mimo?« »JA« »NE« vzpenjali na Kofce. Druga okrepčevalnica je manjkala, zato sem pomislila, le kje bo naslednja. Upala sem, da so jo postavili le nekoliko višje, vendar pa je do vrha Kofc nisem srečala. Nič hudega sem si mislila, vendar v rokah obdržala palice. Pot do Dolge njive se je vlekla, ramenski obroč pa je postajal vse težji. Palice so bile verjetno obložene s svincem. Roke so se bližale kolenom in kmalu bi jim obula superga. No, mogoče bi s tem razbremenila noge, pa bi šlo hitreje. Kakorkoli, krčev še ni bilo in to je bilo bistveno. Od Dolge njive naprej pa se je začelo trpljenje. Manjkale so 3 okrepčevalnice in če ne bi bilo fantov, s katerimi smo se malo pohecali, bi moji krči prevladali in začela bi se smiliti sama sebi in stresati pepel po KAMu. Tako pa se je pogovor malo okrepil in skupaj smo računali, da bo Karavla ob 3.05 in da bo takrat voda in da imajo mogoče kapljico enervita in da je potem samo še 8-10 km in da pod nobenim pogojem ne smemo verjeti, da je potem samo še na dol, ker je v bistvu še »full« na gor in sploh

Karavla je bila. Voda tudi. Le spravljena je bila v majhen »piskrček«. Gospod, ki je bil tam, se je z majhno zajemalko zelo trudil, da bi vsem hkrati natočil pijačo. Mi smo pa nestrpno čakali, pa sem ga prijazno vprašala, če lahko kar z lončkom zajamemo in smo bili vsi za. Drenjanje kozarčkov in špricanje z antikrč spreji me je opogumilo. Misel, da je pred menoj le še dobrih 8 km me je malo pomirjala. Čeprav jih je bilo v nogah in predvsem rokah (ožuljene – press) že preko 22. Pa je šlo tudi teh 8, ki se jih je vleklo za 15 in sem prišla v cilj. Konec je! »Lahko nehaš sanjat o men, ker sem tuki!« Cilj je bil letos postavljen kakšen km prej. Vseeno pa je bil to moj osebni rekord proge, saj je bilo skoraj 20 minut hitreje kot preteklo leto. Malo pred ciljem me je pozdravila Andreja, pa Rudi, pa moja študentka, nato še Irena. Pa zadnj metre sem lovila Petra, ki je imel tokrat malo težav, pa vseeno tekel svoj PB. Veliko znancev in prijateljev je bilo in prav nič srce ni želelo v dolino. To je tek, ki ti da krila. Teči s kravo, pa pod leso in okoli električnega pastirja in ob tem ves čas gledati Korošico. To je idila in ko bom velika, bom živela v gorah in samo gledala. To je to. ZA penzion že vem kaj bom počela, sedaj ga moram samo še dočakat J

No, pa da se ne boste naveličali branja. Popoldan sem imela pravo NADpraznovanje. Prijatelji in sorodniki smo skupaj z Janezem praznovali najino 60 letnico. Pripravili so mi »TRIATLON JEKLENIH« in sem se po Gmajni vozila v kajaku na rolki, v Blaževem triciklu sem z rokami kolesarila in na orbitreku sem komaj obračala v »tanajtežji« prestavi. No, pa naj še kdo reče, da ni časa. Čas je! Samo včasih ga ne znamo, drugič ne zmoremo, tretjič pa nočemo prav razporediti.

Na čas!

Telefon ob 21.00. Meta. halo, a prideš jutri k nam na Triglav? Mi bomo sedaj prespali na Kredarici, jutri bomo pa ob 6.00 sestopili. Pa bi skupaj hodili.

Nemogoče. Ob 5.30 se šele zdani. To pomeni, da bi morala ali hoditi v temi skoraj do vrha ali pa jih popolnoma zamudim. Ker pa so bili sami mladi, sem predvidela, da bodo kakšno uro kasneje vstali, kot so mislili in bom imela tako vsaj do 7.00 čas, da pridem na Kredarico. Nekaj minut pred peto sem se pripeljala v Vrata. Parkirpunce še ni bilo. Parkirišče je bilo polno avtomobilov. Tudi nekaj lučk se je svetilo naokoli. Na glavo namontiram še svojo svetilko, si nadenem nahrbtnik in raztegnem pohodne palice. Po nekaj minutah ostanem popolnoma sama. Na nebu so zvezde, slišim le svoj korak in dihanje. V gozdu se tema še poveča. Vidim cca 2 metra pred seboj. Po 10 minutah pa se mi odpre pogled in pod severno steno vidim 3 izgubljene lučke. Nisem sama. Nadaljujem z lahkihm in hitrim korakom in po slabi uri hoje se popolnoma zdani. Srečam kozoroga in oba letiva, vsak v svojo smer. Za nagrado mi on sesuje nekaj kamenja, jaz pa spustim nekaj negodovanja nad njim. Seveda … pa saj sem ga pregnala iz njegovega teritorija. Kakorkoli … po čudovitih pogledih jutranjega sonca se vse pozabi. Na Pragu gledam Triglav, ki se kopa v jutranjem soncu in pritiskam po telefonu -foki in občudujem … potem pogledam na uro. Presneto. Je že čez 6.30. Na Kredarici sem nekaj minut do 7.00, ko srečam naše junake, ki se ravno odpravljajo v dolino. Pozdravimo se, jaz še skočim na vrh našega očaka, spregovorim nekaj besed z Gregorjem, ki na vrhu prodaja pivo in nato lovim Meto in prijatelje. Med sestopom s Triglava me prijazno nagovori planinec, ki se me spomni iz Kamniškega sedla. Kako je svet majhen. Gore pa še bolj. Kako se krog poznanstva širi. Te misli me spremljajo še kakšne pol ure. Potem pa že začnem razmišljati kje so naši glavni junaki. Srečamo se tik pred lojtro na Pragu in skupaj zaključimo izlet. Nekaj čez 11.00 pa že razmišljam o službenih obveznostih in dan se nadaljuje kot običajno.

Z Janijem sva se zmenila, da kljub odpovedi Slovenske osvojiva Triglav in sicer čez Plemenice. Ob 4.00 sva že sedela v avtu  in kot bi mignil sva bila na Luknji. Po prvih klinih sva vedela, da sva izbrala pravo pot, odličen dan in krasno turo v celoti. Med potjo so naju pozdravljali kozorogi, ki nimajo niti najmanjšega strahu pred padci z višine. Trigla pa je bil ob 9.00 že popolnoma zaseden in komaj sva si izborila sliko z ozadjem Aljaževega stolpa. Izbrala pa sva pravi trenutek za sestop, saj so bili vsi takrat na vrhu, tisti z doline, pa še niso prišli do stene. Odličen timing je skoraj pokvaril nepečen štrudl, ki sva ga nadomestila s super palačinkami in se nato ob 13.00 že okrepila v Vratih. Dan je bil čudovit. Še bolj pa bo, ko se vrnem iz Kranja, kjer danes tečemo še 10 km. V Nedeljo pa na Planjavo čez srebrno sedlo. Juhu

S Tadejam sva v sredo popoldan osvojila Kočno. Štartala sva ob 14.30 pri žičnici na Jezerskem proti Češki koči. Oblaki so se igrali igrico - ugani, kaj vama bomo danes zagodli in midva se jim nisva pustila. Doživela sva lepo popoldne, krasne razglede, poslikala vse in se srečno vrnila domov. Nekaj utrinkov s poti, pa najdete tu.

V petek in soboto nekaj “zdravstvenih” težav odganja misli na to prestižno slovensko tekmo. Pa vendar že v petek zberem dovolj volje in se odpravim na trening v Kranj, kjer me pričaka 10 najvztrajnejših varovancev in skupaj naredimo lahek trening pred sobotnim tekom okoli Bleda. Sobota se začne s takti “Somebody wants to …” Shrek … ob 6.00 naznani jutro ter po dobri uri z Nino in Jelko odbrzimo na Bled, kjer moji varovanci iz KR in LJ poberejo lepe, zavidljive rezultate in odnesejo domov korajžo za nadaljnje trenige. Ponosna sem na njih. S temi mislimi odhajam domov … in začnem razmišljati o teku na Grintovec.

Nedelja se tako začne okoli 6.00, ko obešam perilo po stanovanju (stroj ?!?), iščem še majico Žive vode in že sedem v avto. Na Petrolu v Kamniku je tradicionalna postojanka … potem pa se 30km/h peljemo skozi celo dolino kam. Bistrice. Bomo pa gor bolj “šibali” se mirim Ob prepolnem parkirišču in zasedenosti ob cesti me redarji usmerijo na super travnat parking, od koder je do startnega mesta le dobre 3 minute hoje. Z Andrejo, ki organizacijsko poskrbi za vse, spregovoriva nekaj besed. Dvignem številko in naredim ogrevalni “krogec”. Vzdušje je veliko boljše kot lani, za kar poskrbi predvsem vreme. Mene pa vseeno stiska v želodcu, saj ne vem kako sem letos pripravljena. Popolnoma brez občutka za nastop in v upanju na limit 2.30 se postavim v ozadje. Razmišljam, da sploh nisem šla na nobeno gorsko tekmo še letos (Kališče 12 ur - moj gibs - odpadla, GM40 - strele, veter, sneg - odpadla). No, lani v tem času že na štirih. Z Andrejo še povsem sredi pogovora zaslišim pok pištole. ”Aha, sori, zdaj pa moram jet” rečem in pritisnem gumb na uri. Po 4 minutah se ustavi kolona in začnemo se drenjati na 1 pas (iz 4 pasovnice). Podobno je kot na avtocesti in levi so zopet na boljšem, saj zadrga tu ne deluje Po gosje nadaljujemo kakšni 2 minuti, potem se lepo razpelje in v 16 minutah smo pri Žagani peči ter nato pri spodnji postaji žičnice. Pot nadaljujemo, se prehitevamo. S tekači spregovorim kakšno besedo. Letos veliko manj govorijo kot do sedaj, izgleda, da so postali bolj tekmovalni ali pa samo manj zgovorni kakorkoli, se pa več z navajači pogovorimo. Na Kokrškem sedlu me pričaka frutabela od Jelke in njeno glasno navijanje. 1:14 na uri pa me navda z občutkom, da je limit popolnoma mogoč, saj je pot od tu do vrha markirana za 2 uri. Na strehi me pričaka še Urša z Enervitom in vodo in me spodbuja dobršen del poti. Želja, da pridem pod 2 uri 10 spuhti 250 metrov pred vrhom. Vseeno skušam priti čim hitreje v cilj in kazalci se ustavijo na 2:11. Zadovoljna sem. Nisem vedela kaj naj pričakujem in vesela sem tega rezultata. Zgoraj dobim popolno oskrbo od Urše in Cvirn`s racing team famili. Hvala, super ste.

Spogledamo se še s Kočno, pa jo vseeno pustimo za sredo in se spustimo do sedla. Med potjo poberemo trakove ob poti, da vsaj malo pomagamo organizatorjem. Kokrško sedlo pa me pričaka z nahrbtnikom, v katerem imam telefon, v njem pa same lepe, spodbudne besede in navijaški vzkliki. Hvala!

Palačinke in hop v dolino, ki se, kot vsako leto prestavlja vedno nižje … izgleda, da je to njen hobi. Enkrat jo bomo že naučili

lepo je bilo … zaključek pa pri kapelici z mašo pod to lepo goro

Iz telefona zaslišim glasbo …  ”Somebody once told me the world is gonna roll me I ain’t the sharpest tool in the shed …” stisnem rdeč gumb.

Ojej … ura je 5.00. Kmalu nato ugotovim, da je bil Šrek le v sanjah, resnica pa boli  … no pravzaprav ne boli resnica, pač pa misel nanjo - GM4O … Resnica se  bo začela že čez 3 ure … 35km … 2500 višinskih. Takoj pomislim, da je še dobro, da včeraj nisem tekla “stiroporčkov”, saj bi resnica bolela še bolj ;) .

“Če sedaj ne vstanem, je to lenoba,” si rečem …

… drugi pogled na uro pa me itaq takoj strezni ;) mrzla voda izpod tuša (bo treba centralno popravit … hehe), pa še bolj. Šele ob 6.00 pogledam ven. Tlakovci so skoraj suhi, megla se vleče po travnikih. Ne bo hudega, si še rečem, ko vlečem potovalko v avto. Lani je bilo enako vreme pred tekom na Grintovec, pa smo vseeno rinili gor

Že v Ljublajni začnem ugotavljati, da gorenjci niso “ohrni” in bodo obilno natresli dežja … v Škofji loki se dežju pridruži grmenje, kasneja pa še kakšna strela.

 ”Če pa se sedaj premislim, je to zdrava pamet ;)”

 Hvala Bogu so se premislili organizatorji. Vseeno pa je ostal lep spomin na “neumnost”.

Zdaj pa novim dogodivščinam naproti ...

… gibs je preteklost, hvala Bogu, tek bližnja prihodnost. Trenutna realnost so ošiljeni hribi in presenetljiva odeja nad 1.200.

Za vsak začetek potrebujemo nekaj več energije, nekaj več motivacije, nekaj vztrajnosti, nekaj odpovedi … to vem, to učim, to sem razčistila v glavi. Pa vendar srce na da in noče razumeti, da je postopnost, vztrajnost, korakanje po stopnicah in ne skoki čez 6 hkrati, sistematičnost … nujno potrebna. 

Vsak trener se zaveda, da daljši odmor v mirovanju pomeni izgubo mišične mase, da se postopno zmanjšajo tudi maksimalna poraba kisika, da srce v mirovanju bije nekaj udarcev več, da bo potrebno začeti postopno  in … da  enostavno ni samo motivacija tista, ki jo je poterebno rekrutirati, je pa izredno pomembna.

Če ste bili tudi vi v gibsu, ali pa mogoče samo pozimi enostavno niste mogli hodit ven, ker vas je zeblo in niste imeli motivacije za šport, je zdaj pravi čas, da kosovni material, ki se je nabral okoli trebuha in zadnjice odnesete na ošiljene hribe in kljub temu, da boste do vrha potrebovali kakšno minuto več, kot po končani sezoni, šilite hribe naprej. Saj se bodo zmanjšali, še vedno so se, samo dovolj dolgo jih je treba teptati.

Ko človek odvrže gibs in stopi na nogo, ki naj bi bila njegova, si misli marsikaj. Po nekaj tednih se hitro nauči hoditi in delati vsakdanje stvari, šport pa pomika … pomika …

Kljub temu, da ni motivacija tista, ki fiziološko pade, pa je tista, ki pomaga, da naredimo prvi korak in od gibsa so moji koraki poteptali:

- Krim 1117m 1x

-Grmado 989m 5x

-Grmado in Šmarno goro 1x

- Viševnik 2050m 4x

- Ratitovec 15?? 1x

…

kljub temu, da so še vedno ošiljeni, jim teptam in jutri bomo Viševnik poteptali skupaj s tekači. Ratrakirali pa bomo kdaj drugič.

Odvoz kosovnega materiala poteka vsak prost dan, ki pa jih, zaradi službenih obveznosti (hvala Bogu) zdaj ni ravno na pretek.

Na gorski TEK!