Moj »blatatlon« četrtič!
V petek sem peljala avto na Jezersko. Urša in Andreja sta me tam že čakali in nato sta me odpeljali na trening v Kranj, kjer smo s tekači odtekli oval na Brdu. Onidve pa sta odšli po štartne številke. Po 10km teka in razteznih vajah bi se moral človek počutiti sproščeno, veselo in z napolnjenimi baterijami. Jaz pa sem bila z manjšim cmokom v grlu in z mislijo – a si nisem spet postavila previsoke cilje? Urša in Andreja sta me počakali in naslednji dan odpeljali na štart. Vreme je bilo v bistvu idealno, čeprav takrat tega nisem vedela. Nikoli še nisem šla na ta tek s toliko družbe. Poleg tega pa sem tam videla veliko prijateljev in znancev, pa varovance in varovanke mojih tekaških ekip. Bilo je čudovito vzdušje. Vedela sem, da se mi bo po teku mudilo domov, zato sem hotela izkoristiti štart. Po njem se tako ali tako vsi nekam zaganjamo. Hehehe
Prvih nekaj korakov je bilo še v pogovoru z Antonom, ki mi je nato izginil izpred oči in sem ga srečala šele v cilju (cca 10 min pred menoj). Potem pa smo se bolj ali manj v tišini in redkih vprašanjih »Greš mimo?« »JA« »NE« vzpenjali na Kofce. Druga okrepčevalnica je manjkala, zato sem pomislila, le kje bo naslednja. Upala sem, da so jo postavili le nekoliko višje, vendar pa je do vrha Kofc nisem srečala. Nič hudega sem si mislila, vendar v rokah obdržala palice. Pot do Dolge njive se je vlekla, ramenski obroč pa je postajal vse težji. Palice so bile verjetno obložene s svincem. Roke so se bližale kolenom in kmalu bi jim obula superga. No, mogoče bi s tem razbremenila noge, pa bi šlo hitreje. Kakorkoli, krčev še ni bilo in to je bilo bistveno. Od Dolge njive naprej pa se je začelo trpljenje. Manjkale so 3 okrepčevalnice in če ne bi bilo fantov, s katerimi smo se malo pohecali, bi moji krči prevladali in začela bi se smiliti sama sebi in stresati pepel po KAMu. Tako pa se je pogovor malo okrepil in skupaj smo računali, da bo Karavla ob 3.05 in da bo takrat voda in da imajo mogoče kapljico enervita in da je potem samo še 8-10 km in da pod nobenim pogojem ne smemo verjeti, da je potem samo še na dol, ker je v bistvu še »full« na gor in sploh 
Karavla je bila. Voda tudi. Le spravljena je bila v majhen »piskrček«. Gospod, ki je bil tam, se je z majhno zajemalko zelo trudil, da bi vsem hkrati natočil pijačo. Mi smo pa nestrpno čakali, pa sem ga prijazno vprašala, če lahko kar z lončkom zajamemo in smo bili vsi za. Drenjanje kozarčkov in špricanje z antikrč spreji me je opogumilo. Misel, da je pred menoj le še dobrih 8 km me je malo pomirjala. Čeprav jih je bilo v nogah in predvsem rokah (ožuljene – press) že preko 22. Pa je šlo tudi teh 8, ki se jih je vleklo za 15 in sem prišla v cilj. Konec je! »Lahko nehaš sanjat o men, ker sem tuki!« Cilj je bil letos postavljen kakšen km prej. Vseeno pa je bil to moj osebni rekord proge, saj je bilo skoraj 20 minut hitreje kot preteklo leto. Malo pred ciljem me je pozdravila Andreja, pa Rudi, pa moja študentka, nato še Irena. Pa zadnj metre sem lovila Petra, ki je imel tokrat malo težav, pa vseeno tekel svoj PB. Veliko znancev in prijateljev je bilo in prav nič srce ni želelo v dolino. To je tek, ki ti da krila. Teči s kravo, pa pod leso in okoli električnega pastirja in ob tem ves čas gledati Korošico. To je idila in ko bom velika, bom živela v gorah in samo gledala. To je to. ZA penzion že vem kaj bom počela, sedaj ga moram samo še dočakat J
No, pa da se ne boste naveličali branja. Popoldan sem imela pravo NADpraznovanje. Prijatelji in sorodniki smo skupaj z Janezem praznovali najino 60 letnico. Pripravili so mi »TRIATLON JEKLENIH« in sem se po Gmajni vozila v kajaku na rolki, v Blaževem triciklu sem z rokami kolesarila in na orbitreku sem komaj obračala v »tanajtežji« prestavi. No, pa naj še kdo reče, da ni časa. Čas je! Samo včasih ga ne znamo, drugič ne zmoremo, tretjič pa nočemo prav razporediti.
Na čas!
Pa me potolaži: “Saj ti jih bom jaz pobral, če ti bodo dol padle:)”, no sem jih “kuj” še 1x gor povlekla 
Kaj hočemo … sneg in malo višji hribi so pač bolj zanimivi ;) No, naslednji dan smo Matej, Ana in jaz vseeno skočili na Lubnik, da ne bi ostal neosvojen 
. Na Ratitovcu pa je bilo od cca 10 - 20/30 cm napihanega, suhega snega. Nekaj poskusov turnega smučanja je že bilo. Vseeno pa se jim smuči niso smele smiliti, saj je bilo kar veliko skal še nepokritih. Pot čez razor je prijetna in shojena pa tudi kar dobro obiskana. Na vrhu je pihal (bril) veter v sunkih in sva se hitro malo pogrela v koči. Spustila sva se čez “pouden” kjer je pot bolj izpostavljena in nekoliko manj shojena. Na nekaterih mestih tudi malo poledenela.
