JEŠPRK

Želja je zorela že dlje časa, pa nikakor ni in ni bilo pravega poligona za treninge.

 … do danes …

Z bratom sva najprej odmerila razdaljo (3.800 m).

Širino sva določila v naprej (vadi lahko samo eden na enkrat in le v tehniki kravla )

 Brat preverja globino

Ja, je treba poskrbeti še za okolico

“Draga moja Grmada! Oprosti, ker ti pišem šele danes, saj sem šla včeraj na obisk k sv. Primožu in k Veliki planini. Oba sta dobro in te lepo pozdravljata. Ko sem jima hotela na kratko povedati o sobotnem teku na tvoj vrh, sta me takoj prekinila in želela, da jima povem vse podrobnosti. Z veseljem sem jima razlagala in s strmimi pobočji in z zravnanima vrhovoma sta pozorno poslušala o vseh prigodah. Na koncu sta mi zaupala, da sta tudi onadva že precej utrujena od vseh tekačav in pohodnikov, a vendar vesela, da imata čedalje več družbe in se ljudje pri njima dobro počutijo. Najbolj sta se zabavala, ko sem jima povedala štorijo o tem kako sva se z Janezom zgubila pri tebi in kako imaš ti urejene wc-je.

Želim ti vse dobro in kmalu te spet obiščem -tokrat čez Dvor - po tvoji najlepši poti!

 Vidmo!

Jera”

Sorči starči! Mal me je zanesl! Ampak, če je pa Grmada moja in tek na mojo Grmado mora biti v mojem koledarčku. Časovno se je pot nanjo že nagnila proti magični številki 30 in mogoče bom kdaj pokukala tudi pod njo, no … pa tudi če ne …

Dan se je začel s skurjeno matično ploščo mojega “noutbuka” in mrzličnim iskanjem računalničarja, ki bi rešil doktorat. Ob 11h sem v Utiku ugotovila, da bo čas za Grmado 1. 2. 3. tu, jaz pa nimam niti superg v avtu 12.25 sem vseeno prihitela v Polhov Gradec in uredila najnujnejša opravila (plačilo štartnine in wc) in še preden sem se ogrela, je bil čas za začetek… 2, 3 besede rečeva z Antonom in že so vsi tiho in grizejo. Prvi km se ogrevam, potem napadem Grmado oz. Grmada napade mene in vname se hud boj , kaj boj … jok in škripanje z zobmi … :) Po dobrih 30 minutah Grmada pade, potem pade še čaj in na koncu se skotalijo še jabolka.

No, pa je za nami ta velik tekaški praznik, na katerega sem pripravljala Poletovce in tekače Žive vode. Malo, predvsem pisihično, pa tudi sebe Vsi so/smo bili odlični! Jasno!

Kako pa je ta dan minil meni?

Brutalno! Itak! Vedno znova se odločim, da se mi za 21 km ne splača sploh obuvat superg, ko pa prvi krog mine, se pa jasno sprašujem, če za letos mogoče 21km ne bi bilo čisto dovolj

Dan se je začel zgodaj, saj smo bili zmenjeni za stojnico pri Živi vodi. Še pred tem je bilo kar nekaj fotografiranj (že ob 7.15 s Poletovci …). Potem se sledila skupniska ogrevanja (10 in 21)  in ob 10.00 ko je bil čas za štart sem bila že skoraj utrujena hihihi

Na start sva šla s Štefanom. Šla sem k balonu za 4:15. Ko pa sva se ustavila ob njem, se je začel pomikati nazaj in opazila sva, da je na drugi strani stal pa balon za 3:15. No, bom šla pa 3:15 …hahahaha

Kako je bilo?

Veličastno! Množica tekačev, pok pištole, rdeči baloni, črni Kenijci, bel Kejžar Hudo! To je treba doživeti. Res pa je, da je po štartu bilo kar zoprno: tek, hoja, stop, tek, hoja … a bo štartna črta? Ampak saj je steklo in stekla sem tudi jaz. Že takoj po 2 km sem ugotovila, da sem se premalo oblekla in po 42 km teka in še po 3 urah tople obleke sem imela roke mrzle in prste neokretne. Ampak saj je minilo

Začeli smo takole: Dule je stal na levi, Štefan na desni in ugotavljali smo, da je v taki gneči kar toplo, kljub mrazu. Takrat smo še malo razglabljali kako bomo tekli in mislila sem, da bom tekla … no v bistvu nisem nič več mislila. Enostavno sem šla

Letos sem imela res veliko znancev in prijateljev ob poti. Celo fotografov. In prvih 21 je šlo čisto solidno. Šparala sem moči in obračala na 1:50. No bom šla pa drugega na ful hahahaha …

Po 26 km sem zavila v dixija. Kaj no! Nehite se režat

Do Dušana sem rabila celo desetletje. A ni bil Podutik včasih bližje? Grem stavit kar čte, da je pri drugem krogu 21 razvlečena kot testo od štrudla. Ja, maraton je en sam štrudl. Lejte! Na raho testo postavijo tekače (jabolka), potem lahka jabolka (to so Kenijci) tečejo po njem, za njimi pa še vsa množica tekačev (jabolk) in pot se za vsakega naslednjega zdaljša in v drugem krogi se na robovih testo že trga in jabolka letijo ven in ko posije še sonce in se vse skupaj zapeče te polijejo še z margarino (oz. začneš tečt na maščobah) in ne se čuditi zakaj je maratonski štrudl tolk dobr in zakaj matematika tu v vseh pogledih odpove

Da opravičim svoj čas še v jabolčnem zavitku, oziroma, da vam vse skupaj serviram danes, ko se je že ohladilo in ga grejem v mikrovalovni. Jasno nekaj mora biti krivo za moj čas, ki milo rečeno ni bi bil čas pečenja štrudla in bi ga gospodinja morala vzeti ven vsaj kake 3 ure prej.

Takole je bilo: Treninge sem imela 5x z različnimi skupinami, tako sem pogosto tekla 3x na teden intervale in 2 krajša teka, za res dolge ni bilo časa, imela sem krvave žulje, mravlinčaste noge … pri 26 km sem zavila v dixija, pri 32 sem že skoraj … pri 37 me je … pri 41 sem … u glavnem pri 42 sem zaključila s časom 4 ure in 4 minute in se končno ustavila in Jasna je namesto štrudla prinesla čokoladno tortico ali biskvit, ki sem jo pojedla kot bi bil štrudl in sploh …

Čestitam maratoncem! Vsem! Na vsaki razdalji! Še posebej pa na ta dolgi trasi, saj vem, kaj se je letos meni odvijalo v glavi in s čim vse se boriš - verjemite - ne le s progo, čeprav mnogi tako mislijo

Malo za obujanje spominov in vam za povzročanje skominov :oops: …

Slikce prispevala Špela - Hvala, montaža je pa moj prvi poskus na onetruemediji

“Blo bo BRUTALNO!” je rekel Cody … in res je bilo.

PS: Tokrat malo več INTERNIH for! Vi se kar smejte, saj ni važno, če razumete saj veste, smeh je pol zdravja, druga polovica je … Triglav!

Z vsako skupino, ki jo peljem v hribe, je lepo.  Tudi tokrat je bilo tako

In kako to, da smo spet tekli na našega očaka? Bratrancu Mateju smo želeli še zadnjič “zagabiti” hribe, preden gre v Ameriko, da jih ne bo preveč pogrešal UBOŠČEK

Jah, kaj naj rečem. Bilo je … brutalno!

 (Matej med “buckami in cvirnom”. 11. septembra odhaja v: “kentaki fraj čikn” oz “micuri”)

PRIGODE NA TOKRATNI TURI! 

1. Naučili smo se novih besed:

 a) BRUTALNO

- beseda izhaja iz obširnega besednjaka glavnega junaka odlične celovečerne sinhronizirane risanke Divji valovi, Codyja Mavericka. Uvrstila se je na odlično tretje mesto.

b) BUCKA = drugo ime za KLIN (izpeljanke: 1. jeklenica, ki je napeta skozi kline = cvirn, napeljen skozi šivankino uho, 2. spomenik (vponka na klinu = knofla na šivanki) by Meta

c) ŠKRAPLJE in ŽLEBIČI so ŠKRGE po “ta novem”… by Špela. PRESS: Zaradi njihove zanimivosti si jih je po poti navzdol ogledala od zelo blizu. Po neuradnih podatkih celo nekoliko preblizu (ali vsaj prehitro od “pre”blizu )

SICER PA je bilo takole:

  (METIN izrabljen stavek: JAZ ne grem NIKOLI VEČ na TRIGLAV! (opomba: To ponavlja že 4. leta in vsako leto gre znova, press )

 (Rok se je izkazal kot odličen hribolazec.)

 (Na poti navzdol smo skupaj šteli bucke in odštevali metre, ko bomo lahko gojzarje dali dol … )

 (Hej, Matjaž! NE še:) PS: Zaradi brutalnega vetra smo morali ves čas “spreminjati” vrstni red v skupini :)  NEOPREN PRESS

 PRISTOPNIKI

Razmere so bile (ja, no … kako že … a ja …) brutalne. Zaradi močnega vzgonskega vetra sploh nismo hodili, ampak samo premikali noge in kar poleteli na Kredarico. V koči smo se pogreli. Nato pa smo Rok, Matjaž in moja malenkost, ki si je v tem trenutku vseeno želela obdržati kak kg (IZJEMOMA. Vzrok: VETER :) … PRESS) odpravili na vrh. Upanje, da bomo v koči počakali do jutra, se je razblinilo takoj, ko smo ugotovili, da so wcji že zasedeni in je edino pod tretjo klopjo v kapelici še eno prosto mesto. Odprava se je razdelila na Gorince in Dolince. Dolinci so čuvali mizo kot naš pes Bukso (ja, ja zaspali so ), Gorinci pa smo skočili na vrh.

 (Matjaž se v teh trenutnih brutalnih razmerah obrača na Malem Triglavu in nama zaželi srečno pot.)

 (Z Rokom pa čez 15 minut pozirava pred stolpom in čakava, da “novopečeni” fotograf najde pušbatn).

Kot je iz zadnje slike razvidno, sva imela z Rokom odličen razgled in toplo vreme, zato sva se za 2 uri usedla na vrh in občudovala prečudovito Slovenijo, medtem, ko so ostali v sibirskih oz. brutalno sibirskih razmerah iskali zatočišče

No, prav … takoj sva se pobrala v dolino in kot gamsa iskala luknje v kolonah …

Ostale podrobnosti pričakujem v komentarjih

ČESTITKE VSEM ZA SREČNO VRNITEV in POGUMNO PRI JUTRIŠNJI BORBI Z MUSKLFIBROM :)!

Ok, priznam, danes sem hotela potegniti jutranje spanje, pa je Blaž ob 6.45 naznanil jutro Splošna utrujenost me je spomnila na čudovit dogodek, ki se je včeraj zgodil le 30 km čez mejo ob Vrbskem jezeru pri Celovcu.

Včerajšnji dan se je začel ob 4.00. Pojedla sem čokopopse z jogurtom in pripravila superge za polovičko (21km) - mizuno wave rider 11. Zmagovita kombinacija zame Zunaj je grmelo in lilo kot iz škafa. Če bi … potem bi … pa nisem … ne bom … enostavno je najbolje, da … in sem … ja, kar šla

Ob 5.00 smo bili zmenjeni v LJ, da se lahko “šlepam” do parkirnega prostora. Sem zelo hvaležna MatjažuV (oz. voziku - ime žal pozabila), da sem lahko mirno vozila za peugeotom 307 (?? ??) in po uri in pol parkirala pred Minimundusom, kjer je dež še vedno neusmiljeno pral.
Tadeja sem skoraj stresla iz “šotora”. V upanju, da bova ujela zadnji bus sem stopila na travo in od vrha zajela dovolj vode za prvo četrtino maratona

Do štarta sva se peljala z busom, nato z vlakom. Zaspanost me je minevala, začelo me je zebsti. Komaj sem čakala, da se začnem ogrevati in se malo odmaknem od predštartne treme nekaterih tekovalcev.

Med ogrevanjem še srečam Tadeja in mu zaželim vse dobro med tekmo. Naredim še nekaj razteznih vaj in se začnem drenjati proti startu. 50 m pred ciljnim časom 2.00 se ustavim. No, a bom šla tako turistično  :?:

Še vedno se nisem odločila. Mogoče pa srečam kakšnega znanca in bova tekla skupaj … mogoče pa … ah, kaj … bom videla. Grem uživat!

Pričelo je lepo sijati sonce, meglic nad vodo ni bilo. Strel naznani štart (ali pa so vrgli bombo :)). Počilo je močno in čez 3 minute smo se začeli premikati po koridorju. Prve kilometre sem videla, da mi gre . Čas 4:45 na km se mi je zdel super. Nihala sem med tem časom in 4:55. Do 10 km se mi je vse lepo poklapalo. Malo sem klepetala s sotekmovalci, malo pa skušala ujeti svoj ritem …

Pri 16 km sem videla, da mi lahko uspe pod 1.45. “Nalepila” sem se 3 AUT (2 moška in 1 ženska) in jim sledila. Vsak je malo skušal potegniti, pa potem malo zaostal. Pri predzadnjem km sem mislila, da imam krizo, pa je v resnici po času sploh ni bilo, vseeno pa so mi pobegnili in poiskala sem novega “zajčka”, no je bil “Häschen”, ker je bil AUT. Slišati bi morali najin pogovor o Živi vodi. Obvladam “nemangslotščino”, približno tako kot sotekač

Končam 1.42 netto, kar pomeni 4.50 na km in sem s časom zadovoljna, celo z uvrstitvijo v kategoriji (14 od 140)

No, itaq bom raje ostala pri gorskih tekih, čeprav je bil tale glede organizacije, trase, družbe, lokacije … fenomenalen …

Sploh pa še plavanje po maratonu. Odplavala sva čez jezero in nazaj in manjkalo je samo še kolo.

Ja, prav, ko bom velika, bom triatlonka … PS: Pri mojih skoraj 160 cm se ni bati, da bi bila kdaj velika :) :)

(Špelina slikca z albuma, tnx!)

Zgodil se je super izlet. 18 nadebudnih bodočih “gorskih” tekačev in tekačic je usvojilo Triglav. Vreme je bilo v soboto malo slabše, pa vendar dovolj stabilno, da smo prišli v suhem do Kredarice. Popoldan sva z Duletom skočila na vrh, da preveriva, če je vse tako, kot mora biti medtem sta Lili in Stanka stekli na Staniča po štempelj, pa sta enega vseeno pozabili …

Odličen štrudel, krompirju podobni (zgolj po velikosti ) oreščki in Enka, so nam presekali nekaj noči iz sobote na nedeljo… :soock:

Nedeljo smo potegnili za roge in ob sončnem vzhodu smo bili tik pod vrhom malega Triglava.

(Foto: matej - flickr)

Na vrhu smo krstili nekaj prvopistopnikov in pozabili na vse skrbi. Sestop je bil za vse udeležence, razen enih “gojzarjev” zelo uspešen

Več si lahko preberete v novi številki revije Polet (v četrtek, 4.9. )

Pa lep GT vsem!

V soboto dopoldan sem začela razmišljati, kaj pa, če letos ne bi šla … Lenoba! Se je oglasilo :)

 Jutri popoladn bo vse super - in se bom takole vračala!

No, prav, potem pa grem!

Z Matejem sva zmenjena, da bo on šel na Skuto ob 5.00 in se nato vrnil na Kokrško sedlo. Budiko si nastavim ob 5.00. Pogledam skozi okno - dežuje! Ali sploh bo štart? Vremenska napoved je bila lepša, kot je zjutraj kazalo. Pošljem sms. Upam, da bo odgovor, da je tam lepo … nič. Ah, kaj “čem”, jaz grem. Bom pa na štartu spremenila plan, si rečem. Ob 6.45 se mudim v Kamniški bistrici. Počasi se sprehodim do Žagane peči. Posijejo prvi žarki. The best! Vračam se k avtu in srečam Kristjana in Lili, na štartu še Jelko in moža! Zdaj ni poti nazaj. Na vrhu so Monika, Tadej in Timi. Vsi vedo, da sem spodaj in da je ob 9.00 start. Mateja ne bo, ker v Lj res ni zgledalo za v hribe. Začnem z ogrevanjem. Srečam še Cito in Mihata, ki se odpravljata na vrh. Ni kaj, treba bo pregrist tele klance Ko bi le malo več trenirala, še pomislim. Štart prestavijo. Pomislim, da je nevihta, mogoče nam bodo cilj skrajšali?

Nato pa gas Soparno je bilo v gozdu, vendar do Žagane peči prav lušno. Prehitevam do Kokrškega sedla in se trudim s tem izgubiti čim manj energije. Na sedlu me čez ponese bučno navijanje “Ajde Jera!”

Zdi se mi, da zame navijajo kar vsi :) Ti navijači na sedlu so ZAKON. Te kar nesejo proti strehi Grintovca. No, tam se mi je pa ustavilo. Začelo se je blato, skale in trava… vse je drselo. Čas je bil še vedno super. Škoda, da mi je zmanjkalo moči pod vrhom. Sem razmišljala … ne smem preveč PB-ja popraviti, da ga drugo leto lahko spet izboljšam hahahahaha
Itaq!! ;) Imam pa še boljšo razlago: Št. na dresu! Počakala sem, da jih je šlo absolutno toliko pred mano gor, da se je moja uvrstitev ujemala :)

Monika mi pod vrhom da še požirek vode. Take ŽIVE VODE! In spodbudne besede. Spet je lažje HM … če bi z menoj sedaj tekel kdo, ki bi me spodbujal ves čas.

Kaj, no! Nekaj mora biti krivo, a ne :) :) :soock:

TO! Konec je! Grintovc je pregrizen in pustila sem ga še malo za vse, ki gredo za mano

Tadej mi na vrhu nudi “full servis” (pijača, obleka, družba). Kakšen sprejem :).

Hvala za maksimalno dobre palačinke

Super organizacija, še posebej pa EKSTREMNO SUPER vse spodbude s strani tekačev Žive vode in Poleta.

Gorski maraton štirih občin je prireditev spoštljivega “imena”. Preko 250 tekmovalcev na štartu. Nekaj več kot 50 odstopov na progi. Dobrih 5.000 višinskih metrov in nekaj več kot 35 km nas je na štartu čakalo in bilo v cilju za nami. Štart je bil ob 8.00. Vreme kičasto lepo in temperatura do 10.00 odlična. Zeblo me ni … do sredine poti na Porezen, potem pa … Tekma je bila čudovita. Na Črno prst je šlo zelo lahkotno. V pogovoru in brez napora … Spust v Hudo Južino je bil čudovit, hiter in “dokaj” neboleč. Časovno je izgledalo, da bom “najkasneje” v dobrih 5 urah lahko zaključila s progo. Potem pa sem se spoprijela s “pravo pravcato” dehidracijo. (Mogoče tudi s hipoglikemijo?) Vrtoglavica, meglednje, omotičnost, slabost … Pot je postajal mrzel, začelo me je zebsti (pri 30 in več stopinjah celzija). Noge me niso ubogale in s težavo sem se privlekla do lovcev, ki so mi takoj prinesli vodo in sem se tam utaborila za ?? časa. Počasi sem se nato odvlekla do Porezna in nato do cilja. Te stvari pišem zato, da bo kdo med vami lahko preprečil takšno stanje. Še enkrat si lahko preberete moj post, ki sem ga napisala cca 1 mesec nazaj o žeji in pravočasnem pitju. Ne glede na to, da me je ta “šok” stal dobrih 60 min, je bila to čudovita izkušnja, ki je sicer nikomur ne privoščim. Se pa človek takrat vpraša marsikaj:) in se odloči, da je zaključil z gorkimi :) Sotekači so mi pomagali. Hvala vsem sotrpinom za vse nasvete in vso moralno pomoč. Težko je bilo tudi v glavi … npr. izpustiti dober čas - joj, koliko pretiravam, saj niti ne bi bil to nek vrhunski čas, itaq … ampak meni se je takrat to zdelo :) . Je pa prav in dobro, da se tudi takšne izkušnje doživi.

Je bilo pa v nedeljo vse skupaj še lepše zaključeno z gorskim tekom na Kurešček. Z Matejem sva se malo pred 8.00 zjutraj podala na tek iz Ljubljane do Kureščka. (Hvala Bogu za Petrol na Igu ). Moje noge so bile od sobotne tekme sicer malo trde, ampak … stekla sva do vrha in počutje je bilo prav odlično. Naredila sva cca 600 višinskih metrov (?) v cca 15 km (?). Lovila sva kolesarčka in … ga ujela Še enkrat pa poudarjam, da ne smemo podcenjevati vročine, ki je te dni resnično pritisnila.

Čudovito vzdušje. Dopoldansko kičasto vreme. Fenomenalna družba. Sneg! Melišče! Smeh!  …

Matej, hvala za fotografije.

Več ob priliki. Verjamem pa, da bo več v komentarjih Predvidevam, o ŠTRUDLU in ČEŠNJEVI PITI

Kot pravi Jelka: NA TEK in to GORSKI