… ja, na primer nov prispevek na mojem blogu 
Res se je malo zavleklo vse skupaj, pa kaj ko imam te dni “norišnico”. Kar pa ne pomeni, da nisem bila na Viševniku ali pa na Bivaku pod Skuto. Viševnik je bil precej prazen (beri - bordala sem po kamenju) in … Po koncu sem ga previdno položila v prtljažnik avtomobila tako, da drsne ploskve do danes še nisem pogledala. Ampak se je splačalo. Kolena pa so že dobila vijolične odtenke in bodo kmalu pozdravljena.
Na Bivaku pod Skuto je bilo pa fenomenalno. Medtem, ko ste ostali lahko le nemo zrli v meglen nedeljski dan, sva s Stašem osvojila Bivak in, če bi imela dereze, če ne bi bilo vetra, ki je tresel bivak, da so mi hlače zlezle že skoraj do kolen , če bi imela malo več kondicije - psihične, če se ne bi z vrha vrnili trije zmrznjeni, če ne bi bil dan dolg le do 17.00, če ne bi 2x zabluzila v Gamsov skret, če … bi verjetno lahko vsaj na Tursko goro še skočila. Tako pa sva se popolnoma zadovoljila z bivakom in martinčkanjem kakih 200 višincev pod njim.
Najina pot se sicer imenuje “Rep med noge”. In kako je bilo?
No, temu se tudi reče čakanje:)
Ob 5.00 sva bila zmenjena pri njem in ker nisem točno vedela, kje je doma, sva se ob 4.55 slišala po telefonu in prišel je na ulico, da mi pomaha. Takrat je veter, ki nama jo je kasneje še dobro zagodel, zaloputnil vrata in bogi Staš je v kratki majici ostal zaprt na cesti s telefonom v roki. Dobrih 35 minut je zvonil in zbudil celo hišo (skoraj blok), le svoje žene ne
No, pa je vendarle tudi ona slišala in dan se je začel cca 45 minut kasneje, kot sva pričakovala. Namesto čez Žmavčarje (?? hmmm, ja nič …) sva pot nadaljevala čez Gamsov skret, ker pa sve bila preveč “presrana” za ta skret, sva dala rep med noge in jo podurhala nazaj v dolino in štartala znova (izgubila sva kakšno uro ali minutko več), da sva nekaj 100 višincev izpustila in jih nato nadoknadila.
Zanimivo je bilo, da sem bila tokrat jaz manjši zajec, kot sicer in rinila gor in gor in še potem, ko sva prestopila magično mejo “repa med nogami” sem želela prečiti in … adrenalin se je kotalil in valil čez skale skupaj z mojimi mislimi, pa vendar ni mene vzel s seboj in počasi sva le stopila na pravo pot do bivaka. Konec dober, vse krušljivo! Pa sva nadaljevala. Počasi naju je zapustila spremljevalka megla, pa se nisva veliko poslavljala od nje, saj nama je šla na živce. Ves čas je bila nekaj pametna in nama kvarila vzdušje. Topel veter jo je z vso močjo tiščal nazaj vam v dolino in človek bi ji skoraj privoščil, da za vedno ostane tam, ampak kaj, ko se je pa treba vrniti v vsakdan je jo je treba pustiti, da odide nazaj v gore. To nedeljo pa sem bila presrečna, da se je na ta način rešila. Sonček je Bobnarjevo grapo osvetlil, veter jo je pometel in sneg jo je počistil in bila je kičasta. Nebo je imelo nesramno modro barvo in tudi če človek ne bi bil romantik, bi težko ostal pri 50 utripih na minuto. Presneto, kako se narava lahko poigra z mojimi čustvi
… nadaljevanje
vsakodnevne obveznosti in po 12 ur predavanj na vikend se me psihično “izmučile” in šibam sedaj na mojo Grmado, da vidim, če mi je Miklavž kaj prinesel. Mogoče je mislil, da sem tam doma No, saj nič ne račem … rada bi bila tam doma in tudi bom … enkrat
Uživajte v službi. Jaz imam današnje dopoldne malo pavze (sedaj sem bila 3 tedne brez vikendov :soock: )
