JEŠPRK

Ura je 5.50 in moj novi telefon zvoni s prijazno melodijo, ki me ta hip čišto nič ne osreči. Staš bo čez slabih 30 min pri meni, jaz pa včeraj nisem pripravila še popolnoma nič za današnjo gorsko preizkušnjo v duatlonu.

Takoj vstanem in začnem letati po stanovanju. Pripravljati moram v 3 različnih nahrbtnikih- en nahrbtnik bo za na kočo -za preobleč po tekmi, eden gre v menjalni prostor, eden bo ostal v avtu … v vsakega vse ah ne … v enega še dodatne superge, v drugega pohodne palice. Presneto, kje so pohodne palice? Še kolo zvlečem izpod bivšega lifta na vrh stopnic, poiščem dvojno obutev … no, še čelada …  Vse hkrati! Čez 15 minut je vse pripravljeno in zajtrk se začne … in konča s piškoti Albert, saj je kruha že včeraj zmanjkalo

O, kakšno bo pa vreme? Končno pogledam ven - presneto, dežuje!  Staš bo vsak čas pri meni, kaj naj še dodam, koliko bo mrzlo. 6.28 kolo je že v avtu in kmalu sva na cesti proti Ljubelju in nato proti Celovcu. Pot ob prijetni družbi hitro mineva in v Feistric (Bistrici) v AUT sva že ob 8.00. Štart bo ob 10.00, torej se ogrevava kar s centralno kurjavo v avtu, kot je to že moje tradicionalno početje. Ali zamudim na štart ali pa sem toliko prezgodnja, da ogrevanje postaja vedno bolj šibka točka mojih tekem … Saj bo. Sotekmovalci iz Ljubljane pridejo čez slabe pol ure. Dež je medtem že popolnoma ponehal in začnemo se pripravljati na štart. Spakiramo vse nahrbtnike, ki jih bodo peljali do vrha in se začnemo pogovarjati o “streki”. 12km kolesa -1.200m višinske razlike. Cca 8 km je asvalta, ki je na nekaterih mestih malo preveč pokonci in če sediš, ti prvo kolo kar dviguje, da ne govorimo o makedamu, ko ne sediš :0.

Spet se spomnim, kako naporno bo in da je dobro, da je od prejšnjega Kosiaka minilo celo leto in sem do danes vsaj malo pozabila kako grabijo krči v drugem  - tekaškem delu, kjer je treba še 400 višinskih metrov preteči oz prehoditi :0 …

Malo se vseeno ogrejem - oz. potečem in se zapeljem en krog, da vidim, če je sedež pravilno nastavljen. Ne morem se spomniti, kdaj sem nazadnje kolesarila. Kmalu nato že slišim pok pištole in kot predzadnja skupaj s Stašem prečkam startno črto. Lepo je! Soteska, jesenske barve, ob poti teče potok. Letos je struga zelo polna vode. Spomnim se, da smo predlani tu vozili v takem dežju, da je kaplje odbijalo pol metra od tal in bi skoraj rekla, da pada dež iz asvalta nazaj gor. :0 Vesela sem, da je danes kolikor toliko suho. Občudujem naravo, vendar tudi že čutim, da se je pot postavila pokonci. Prvi kolesarji so že omagali. Prehitim kakih 10 tekmovalcev. Nekaj jih že hodi. Verjetno bom tudi jaz enkrat sestopila, si mislim … na, pa se spet “zašaltam” in veriga pade iz zobnika. Ker ni hitrosti, moram sestopiti in v teku ob kolesu in vrtenju pedal vračam verigo na njeno mesto. To mi poruši ritem, ki ga lovim skoraj 10 minut. Medtem mi jasno Staš uide in ga do vrha ne ujamem več. Sicer pa mi gre čisto solidno. Le zadnji trije kilometri so dolgi. Hitrost se iz začetnih 20 in nato 15 začne spuščati pod 10. Kljub temu še uspem prehiteti 3 tekmovalce. Makedam me ne preseneti. Težko pa postane po 10 minutah makedama. Bližam se sotekmovalcem, vseeno pa so noge težke. Vzdržim. Spomnim se na cedevito v bidonu iin naredim nekaj požirkov. Odlično. Počasi se sestavim. Pot je podrta, mislim, da jo je tod celo odnesel plaz. Nimam časa opazovati, kaj se je pravzaprav zgodilo, saj me besno zasledujeta dve ženski. Komaj jima uidem. Na ravnejšem delu močno poženem V hrib gremo z enako hitrostjo. Z vrha oz. menjalnega prostora že slišim glasno navijanje in srce mi začne še hitreje biti. Še malo, pa bom lahko kolo zamenjala za palice, kako jih imam rada.

Končno. Koča. Sestopim. Menjava. Najprej “stečem” v napačno smer. Takoj me usmerijo pravilno. Support - ekipa mi je pripravila palice. Čudovito. Nadaljujem brez kolesa. Končno, to je moj šport. To kolo me je čisto uničilo, kot vsako leto. Ampak letos je bolje, že menjava je bila nekaj minut prej. Do vznožja ne prehitim nikogar, potem pa do vrha še 8 tekačev, ki se spopadajo s krči in blatom, ki je letos vseeno malo prizanesljivejše kot pretekla leta. Čisto pod vrhom prehitim 3 dekleta. Ena je bila v moji kategoriji. Drugih dveh nisem poznala. Pogledam na uro, super. Lahko bi več naredila v tekaškem delu, pa je bila vseeno kolesarska pretežka, da bi mi pustila moči še za tek. Na vrhu takoj dobim majico, organizatorka mi pomaga obleči palerino. Kako so prijazni. Spijem pol litra tekočine (ki me v trenutku pozdravi vseh bolečin -le kaj dajo ti avstrijci v te flaške?!? :0 in se odpravim do Klagenfurter Hute (Celovške koče), kjer bo razglasitev rezultatov. V prijetnem vzdušju naročimo še Apfel strudl mit Vanilien Sos, ampak dobimo le precej zapečen štrudl brez vanilije, ki pa seveda zelo paše. Pri razglasitvi dobim dva lepa spomina na Kosiak 2009 in se že veselim Kosiaka 2010.

Hribi so Zakon :0 :=)

Se vidimo!

This entry was posted on Ponedeljek, Oktober 12th, 2009 at 3:58 popoldne and is filed under Prosto. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can leave a response, or trackback from your own site.