Slikce si oglejte kar s klikom nanje 
Žal mi nekaj nagajajo 
“Pritečem” na Planjavo … 1.2.3 zame - ok, grem malo bolj po vrsti
V hribe se hodi ob 6.00 zjutraj. Obuje se planinske čevlje, vzame dovolj toplih oblačil, v nahrbtnik se da vse kar bi lahko potrebovali med potjo … prvo pomoč, pijačo, kakšen košček čokolade … No, odvisno kako visoko ali daleč greste … zato prosim, da tole berete z rezervo, ker vsega tega jaz ob 12.30, ko sem parkirala ne Jeprci in se odločila, da grem poiskat pot na Sukalnik ali pa čez Srebrno sedlo na Planjavo (2.390) po “kostanj”, nisem našla v avtu.
Parkirišče je polno. Verjetno bo kar nekaj ljudi v hribih. Ne grem po klasični. Bom šla po malo bolj osamljeni poti, si mislim. Menjam hojo in tek in iščem odcep na Sukalnik. Pri prvi banjci se zavem, da sem “padla” mimo njega. Ok, ga bom poiskala za “nazaj”. Srečujem ljudi. Neverjetno - skozi Repov kot taka gneča. Kaj jim ni jasno? Po steni visijo plezalci kot grozdi. Res je kičast dan. Veliko klicev “A si?” “Varujem!” ipd. odmeva med Zeleniškimi špicami in grebenom Planjave. Zmanjka poti. Ok, to je sedaj plezalni vložek. Pospravim palice. Oči mi zaliva pot in me draži na jok. Vroče je. Vendar se veselim te vročine, saj je sem mraza še iz stanovanja naveličana :). Prvi raztežaj je kmalu za mano in hodim po grebenu. Skupina 30 pohodnikov me gleda in se glasno pogovarjajo, kje bodo šli in če sem jaz narobe. Ne pustim se motiti. Gledam kamnite “stričke” in grem dalje. Po grebenu je kar prepadno. Kmalu pridem do drugega zahtevnejšega vzpona. Odločim se za levega. To je bilo verjetno nekoliko zahtevnejše od desnega, ugotavljam na sredini, vendar se ne premislim. Hitro mine in palice že raztegujem na dolžino 1:15. Srebrno sedlo je za mano in pogled na Korošico je popoln. Le še vetr bi ugasnili, pa se človek tam ustavi za vedno Naši hribi so veličastni. Za trenutek si ogledam še Ojstrico, mogočne škarje in Babo ter Planjavo, ki me vabi 
Ja, ja … Že tečem … pot se zravna … pa vendar ne gre več tako lahkotno kot spodaj. Noge postajajo težke. Še dobro, da sem vzela bidon vode s seboj.
Planjava! končno! Pohodnik ravno obrne na vrhu in ostanem sama. Odlično je! Samo jaz in 2 kavki. Ni bila tista s ta “belimi očali”. Verjetno je ostala na Sedlu. Najbrž se ji ne ljubi poleteti tako daleš. Res so odlične letalke. Letajo in izkoriščajo termiko kot za šalo. Zdi se, da se nič ne matrajo. Mene edino malo zebe, ko jih gledam. Njih pa verjetno ne, si mislim.
Nato naberem pol drugo kilo kostanja (glej slikco).
Hribi so čudoviti. Malo sicer piha, ampak ti razgledi danes so fenomenalni, vrhunski. Baterije že kažejo FULL in vem, da jih je treba izključit, če ne, se bodo hitreje pokvarile. Pa kaj, ko je pa tu tako lepo. Vseeno bo treba sestopiti. Grem na Sukalnik in skušam ugotoviti, kje sem zopet “falila” pot. Na Sedlu pustim kostanj. No prav, naj vam bo … nabran je bil v soboto na Katarini.
Simon predlaga, da greva še na Brano. Prav, samo, da ne bova tekla. Danes imam tekanja že dovolj. (No, vseeno sva bila v pol ure na vrhu kaj pa on ve, kaj je to počasi ).
Še nekaj besed o pristopu na Brano!
Iz tople kuhinje ob cca 16.15 začneva vzpon. Veter se okrepi in iz Žmavčarjev se hadi, kot bi se jim je prismodila kotlina. Ko stopiva na vrh se zopet vse razjasni. Hribi so še bližje kot na Planjavi in razgledi so fantastični. Čeprav se ura bliža peti popoldan, ob sestopu srečava še 2 pohodnika, ki šele pristopata gor. Midva pa se popeljeva na spodnjo pot (proti Okrešlju) po melišču. Tu se še zadnjič spomnim, da imam superge “puma” za gorski tek, ki bodo zdaj zdaj postale le še za “na njivo”. Melišče je dobro, sicer zgrešiva ta “finega”, pa vendar je odlično. Spomnim se še enkrat na tista dva fanta, ki sta tu zdrsnila v snegu, o katerih mi je Simon pripovedoval ob pristopu na Brano in razmišljam o tem, da je previdnost v hribih res pomembna. Čisto malo, pa že letiš. Problem je, ker se težko ustaviš. Mogoče bi bilo fino nosit padalo s seboj .. hehehe
V življenju sem le nekajkrat letela s padalom, ampak v tem vetru si ga še pogledat ne bi upala Odfrčiš, verjetno že, ampak pristanek je pa bolj trd.
Kakorkoli … ta veter naju je prepihal. Obleka ni bila dosti boljša od obuval. To sem čutila še posebej na rokah, kjer so prsti postajali vse bolj debeli in otrpli. Pa saj bo kmalu koča. Sva že na travniku …
Še malo gedam za gamsi … danes nisem videla nobenega. Ne vem, kam se skrijejo čez vikend, ko je lepo vreme, vsekakor jih pogosteje videvam ob slabem vremenu in ob “ne vikendih”.
Topel Simonov čaj z medom in odličen piškot od Milana me nekoliko ogrejeta, da lahko sestopim v dolino … realnosti naproti
