JEŠPRK

Zdaj bi se morala pripravljati na zagovor, pa mi misli vedno bolj uhajajo na preteklo nedeljo in na tistih nekaj deset kilometrčkov, ki so minili v znamenju vodnjaka. Ja, tudi letos sem tekla celega. Pa kaj, no. Bilo je tako: “Perzijce smo premagal!” ampak kaj, ko pa kolegi niso verjeli. No, sem jim šla povedat, skupaj z ostalimi tisočimi glasniki zmage, ki smo v nedeljo bolj ali manj hitro, pa vendar vsi uspešno, pritekli povedat novico v 42 km oddaljen cilj.

Razmišljam, kaj bo, če se bodo vsako tretjo soboto v oktobru Grki borili proti Perzijcem. No, potem bomo še dolgo hodili oznanjat našo zmago nad njimi

In kako je bilo letos? Vrhunsko. Vse se je začelo v začetku aprila, ko smo štartali z dvema tekaškima skupinama. Eno v Ljubljani in drugo v Kranju. 4x tedenski treningi so potekali umirjeno, potem pa sem dobila še eno skupino študentov v Ljubljani in tako imela 6 tedenskih treningov v 5 dneh in čez vikend sem skočila še na kak hrib, goro, tek … vse to le kakšne 3 mesece po zlomljeni nogi. Torej - vrhunsko Kmalu pa so študentje diplomirali, tekači pa začeli teči vedno hitreje in skupini sta potrebovali trenerja, ki je enkrat tekel s ta hitrimi, drugič s ta počasnejšimi. In, če se je le dalo, sem izbrala ta počasnejše. Lenoba je bila vrhunska zmagovalka:) … malo sem se pa zgovarjala na utrujenost … hehe

V drugem delu pripravljalnega obdobja, ko naj bi se intenzivnost še večala, dolgi teki pa daljšali, sem jaz tekačem nosila dolge rokave, jih štopala, spodbujala, tolažila … sama pa odtekla le še kakšen ogrevalni tek in raztek. Pa mi je bilo prav lepo, ne naporno in zelo udobno voditi take treninge in se jih človek skoraj prehitro navadi.

Nič ne de. Za mano je že 6 klasičnih maratonov in nekaj daljših gorskih maratonov. In glede na to, da je vse v glavi, bo padel tudi letošnji maraton. Saj, če se gre na maraton, se gre na maraton in ne na polovičko, četrtinko, osminko, dvanajstinko, ali lumpija Seveda kaj takega ne učim svojih tekačev, ampak saj jih tudi ne učim, naj zvečer pred maratonom jedo čokopopse z jogurton in do 20.00 nosijo klopi iz gasilskega doma. Ne učim jih, da pridejo na maraton cca 4 ure prej, ne učim jih, naj eksperimentirajo … ne ne, jasno, da ne. Še dobro, da me ne vidijo, kaj sem jedla te dni pred maratonom, koliko je bilo fizičnega in psihičnega stresa in koliko minut spanja je bilo zadnjih nekaj noči pred maratonom.  

In kako je bilo?

V soboto pridno dvigujem telefone in pazim, da sogovornik ne sliši mojega hripavega glasu, ki je posledica petkovega minusa spanja in minusa ozračja. Le tako se izognem vprašanjem - kaj pa je s tabo - in se posvetim le njemu in njegovim težavam. Prestrašene tekače tako vztrajno spodbujam in opogumljam, da so se dobro pripravili, poškodovane hrabrim, da to ni zadnji maraton in tako naprej. Spet ugotavljam, da imam veliko prijateljev. Do 20.00 pospravim še zadnje klopi gasilskega doma in hitim domov, kjer v družbi prijateljev pojem pač čokopopse z jogurtom. No, ja … če so mi pa tako všeč.

Nedelja se začne s hitenjem. V torbo namečem najprej vse za preobleč, gel, številko, knofle, vodo, majico žive vode in pumpice za balone. V omari najdem spet čokopopse. No, letošnji maraton bo v znamenju čokopopsov si rečem in z jogurom so res najboljši. Bom enkrat naredila raziskavo, če jaz tečem bolje na čokopopse kot na makarone

V avtu še pišem sms-e. Prav vsakemu iz skupine želim poslati, pa zmanjka časa. Tako hitim postavljat stojnico in mrzlično iskat obraze, da jim stisnem roko, zaželim srečno in povem še zadnje napotke. Ne začni prehitro, postavi se tam, da boš lahko dosegel svoj rezultat, bodi sproščen, vzemi to kot hec … pač vsakemu svoje. Kmalu se začne ogrevanje. Moji tekači prinesejo najlepši plakat na svetu. 

Ponosna sem na njih. Stojnica žive vode, tekači … ogrevanje … peljem jih po Ljubljani. Ogrevanje mine hitro. No, sama se bom ogrevala še enkrat pred maratonom. Startajo na 10. Grem navijat na ovinek. Imam ragljo, špela transparent in na poti prijatelje. Navijam na ves glas. Vrtimo raglje in se super zabavamo. Lepo je. Kmalu vse mine. Že je čas za ogrevanje polmaratoncev in maratoncev. Še prej pa slikanje. Končno pošljem ekipo na start, sama pa tečem še na wc, iščem še gel, spijem požirek in ura je cca 5 min do štarta. No, vsaj zamudila ga letos ne bom. Postavim se k balonu za 3:45 in razprostrem svoj balon za 1.524 € (ja, toliko naj bi še zbrala za vodnjak). Nekatere zmoti številka, češ, da je to zajček za 1:52:24 na polovički. (Ironično ali pa tudi ne - ampak moj bruto čas na polovički je bil ravno toliko … neto cca 4 minute bolje).

2 vrsti pred seboj zagledam svoje tekače in se jim pridružim. Skupaj zakorakamo proti startu. Prvih 5 km tečem zelo rezervirano, ves čas pozdravljam tekače žive vode. Z vsakim spregovorim kako besedo. Tudi nekaj mojih je vmes (vidim Gabi, Joži, Andreja … v naših lepih majicah) in še nekatere druge. Spočita sem in 21ka mine v lepem, sploh nič tekmovalnem in lahkem koraku. Naudušeno stečem v drugi krog. Že na začetku me pričaka mami na kolesu in se začneva pogovarjati. Tempo je sicer padel za nekaj sekund, je pa še vedno okoli 5:30, kar je zadovoljivo. Do 28 km gre vse po načrtu. Malo zmanjkuje sicer volje, vendar bo. Srečam še Dušana, ki zmano odteče cca 50 metrov, še prej pa zame navijata Andreja in Urša, ki ju vidim tudi v prvem krogu. Vesela sem ju, čeprav tega ne morem pokazati. trobiši naredijo pravi šou in Gašper z menoj teče več kot 100m. Rada bi šla hitreje, pa noge nočejo več. Začne me boleti v preponi. kilometri postajajo dolgi, daljši, najdaljši. Plezam čez zid, se zaletim v drugega … in se spomnim filma, ki smo ga s tekači gledali na tekaškem taboru v Novigradu. Nasmehnem se sama sebi. Tako slabo mi pa ja ne gre in se sestavim. Tempa ne spustim čez 6:30.

Dunajska. Končno doma. Zdaj bo samo še navzdol. Ja, pajade. Kdo je to rekel. Vleče se! Hvala za navijače ob progi. Vsakega pozdravim in se zahvalim, kljub temu, da izgubljam s tem moč. Ne gre mi za čas. Naj ta napor obrodi sad v Malaviju. Presneto je dolg ta maraton letos. Drugo leto moram vsaj nekajkrat prej odteči kakšno 30ko. Letos sem vsega skupaj le eno za rojstni dan, KAM 35 in nekaj tekmovalnih 21k. Sicer pa nič dolgih tekov.

Vseeno pritečem do bavarca. Tam je Miran s fotoaparatom. Rečem nekaj besed in lijak navijačev me “pozauga” v cilj. Pred ciljem pa s tribun huronsko vpitje. Ustavim se. To so MOJI! Moji tekači. Ostali so! Ostali so zame! Priklonim se jim do tal! komaj vstanem, a vem … splačalo se je. Hvala bi bilo premalo. Pokažem, da ni čas tisti, ki je moj gospodar, ampak prijateljstvo, tek, napor, kilometri … tu se ustvarjajo pravi odnosi do življenja. Tu se gradi prijateljstvo. Tu se postavljajo temelji. To je maraton! Hvala lepa! Kljub temu, da je bil že 6-ti, je bil popolnoma nov izziv.

V cilju stisk roke, objem in čestitke mojih tekačev, prijateljev, sorodnikov. Zanima me kako je šlo ostalim, pa vendar ne morem takoj. Pojem najprej nekaj mandarinc in skušam priti iz ciljne arene. Čez zapornico se komaj spravim in gospa, ki gre mimo me sočutno pogleda. Hvala. V mislih gledam nazaj in se sprašujem, če mi bo kdaj uspelo tudi Logarsko. Ne, zdaj je to še prekmalu misliti. Pa vendar - ultra me vedno bolj vleče.

Roko stisnem Romanu Kejžarju. Čudovito je zaključil. Slikamo se s tekači, ki so me pričakali. Hvala. Pojem 2 čudovita peciva od Jasne in se grejem ob rezultatih mojih tekačev. Komaj čakam na zimsko vadbo.

Zaključimo s pico Žive vode in načrti za naprej.

ampak sliši se pa dobro

V ponedeljek smo na radiu Ognjišče posneli interviju s slovenskim državnim rekorderjem in trikratnim udeležencem na olimpijskih igrah in večkratnim udeležencem na svetovnih prvenstvih, profesionalnim maratoncem Romanom Kejžarjem.

Prispevek lahko slišite na tej povezavi.

Danes pa smo bili na radiu Kranj. Arhivskega posnetka žal še nimam, bilo pa je predvajano v živo.

Ura je 5.50 in moj novi telefon zvoni s prijazno melodijo, ki me ta hip čišto nič ne osreči. Staš bo čez slabih 30 min pri meni, jaz pa včeraj nisem pripravila še popolnoma nič za današnjo gorsko preizkušnjo v duatlonu.

Takoj vstanem in začnem letati po stanovanju. Pripravljati moram v 3 različnih nahrbtnikih- en nahrbtnik bo za na kočo -za preobleč po tekmi, eden gre v menjalni prostor, eden bo ostal v avtu … v vsakega vse ah ne … v enega še dodatne superge, v drugega pohodne palice. Presneto, kje so pohodne palice? Še kolo zvlečem izpod bivšega lifta na vrh stopnic, poiščem dvojno obutev … no, še čelada …  Vse hkrati! Čez 15 minut je vse pripravljeno in zajtrk se začne … in konča s piškoti Albert, saj je kruha že včeraj zmanjkalo

O, kakšno bo pa vreme? Končno pogledam ven - presneto, dežuje!  Staš bo vsak čas pri meni, kaj naj še dodam, koliko bo mrzlo. 6.28 kolo je že v avtu in kmalu sva na cesti proti Ljubelju in nato proti Celovcu. Pot ob prijetni družbi hitro mineva in v Feistric (Bistrici) v AUT sva že ob 8.00. Štart bo ob 10.00, torej se ogrevava kar s centralno kurjavo v avtu, kot je to že moje tradicionalno početje. Ali zamudim na štart ali pa sem toliko prezgodnja, da ogrevanje postaja vedno bolj šibka točka mojih tekem … Saj bo. Sotekmovalci iz Ljubljane pridejo čez slabe pol ure. Dež je medtem že popolnoma ponehal in začnemo se pripravljati na štart. Spakiramo vse nahrbtnike, ki jih bodo peljali do vrha in se začnemo pogovarjati o “streki”. 12km kolesa -1.200m višinske razlike. Cca 8 km je asvalta, ki je na nekaterih mestih malo preveč pokonci in če sediš, ti prvo kolo kar dviguje, da ne govorimo o makedamu, ko ne sediš :0.

Spet se spomnim, kako naporno bo in da je dobro, da je od prejšnjega Kosiaka minilo celo leto in sem do danes vsaj malo pozabila kako grabijo krči v drugem  - tekaškem delu, kjer je treba še 400 višinskih metrov preteči oz prehoditi :0 …

Malo se vseeno ogrejem - oz. potečem in se zapeljem en krog, da vidim, če je sedež pravilno nastavljen. Ne morem se spomniti, kdaj sem nazadnje kolesarila. Kmalu nato že slišim pok pištole in kot predzadnja skupaj s Stašem prečkam startno črto. Lepo je! Soteska, jesenske barve, ob poti teče potok. Letos je struga zelo polna vode. Spomnim se, da smo predlani tu vozili v takem dežju, da je kaplje odbijalo pol metra od tal in bi skoraj rekla, da pada dež iz asvalta nazaj gor. :0 Vesela sem, da je danes kolikor toliko suho. Občudujem naravo, vendar tudi že čutim, da se je pot postavila pokonci. Prvi kolesarji so že omagali. Prehitim kakih 10 tekmovalcev. Nekaj jih že hodi. Verjetno bom tudi jaz enkrat sestopila, si mislim … na, pa se spet “zašaltam” in veriga pade iz zobnika. Ker ni hitrosti, moram sestopiti in v teku ob kolesu in vrtenju pedal vračam verigo na njeno mesto. To mi poruši ritem, ki ga lovim skoraj 10 minut. Medtem mi jasno Staš uide in ga do vrha ne ujamem več. Sicer pa mi gre čisto solidno. Le zadnji trije kilometri so dolgi. Hitrost se iz začetnih 20 in nato 15 začne spuščati pod 10. Kljub temu še uspem prehiteti 3 tekmovalce. Makedam me ne preseneti. Težko pa postane po 10 minutah makedama. Bližam se sotekmovalcem, vseeno pa so noge težke. Vzdržim. Spomnim se na cedevito v bidonu iin naredim nekaj požirkov. Odlično. Počasi se sestavim. Pot je podrta, mislim, da jo je tod celo odnesel plaz. Nimam časa opazovati, kaj se je pravzaprav zgodilo, saj me besno zasledujeta dve ženski. Komaj jima uidem. Na ravnejšem delu močno poženem V hrib gremo z enako hitrostjo. Z vrha oz. menjalnega prostora že slišim glasno navijanje in srce mi začne še hitreje biti. Še malo, pa bom lahko kolo zamenjala za palice, kako jih imam rada.

Končno. Koča. Sestopim. Menjava. Najprej “stečem” v napačno smer. Takoj me usmerijo pravilno. Support - ekipa mi je pripravila palice. Čudovito. Nadaljujem brez kolesa. Končno, to je moj šport. To kolo me je čisto uničilo, kot vsako leto. Ampak letos je bolje, že menjava je bila nekaj minut prej. Do vznožja ne prehitim nikogar, potem pa do vrha še 8 tekačev, ki se spopadajo s krči in blatom, ki je letos vseeno malo prizanesljivejše kot pretekla leta. Čisto pod vrhom prehitim 3 dekleta. Ena je bila v moji kategoriji. Drugih dveh nisem poznala. Pogledam na uro, super. Lahko bi več naredila v tekaškem delu, pa je bila vseeno kolesarska pretežka, da bi mi pustila moči še za tek. Na vrhu takoj dobim majico, organizatorka mi pomaga obleči palerino. Kako so prijazni. Spijem pol litra tekočine (ki me v trenutku pozdravi vseh bolečin -le kaj dajo ti avstrijci v te flaške?!? :0 in se odpravim do Klagenfurter Hute (Celovške koče), kjer bo razglasitev rezultatov. V prijetnem vzdušju naročimo še Apfel strudl mit Vanilien Sos, ampak dobimo le precej zapečen štrudl brez vanilije, ki pa seveda zelo paše. Pri razglasitvi dobim dva lepa spomina na Kosiak 2009 in se že veselim Kosiaka 2010.

Hribi so Zakon :0 :=)

Se vidimo!

Slikce   si oglejte kar s klikom nanje Žal mi nekaj nagajajo

“Pritečem” na Planjavo … 1.2.3 zame - ok, grem malo bolj po vrsti

V hribe se hodi ob 6.00 zjutraj. Obuje se planinske čevlje, vzame dovolj toplih oblačil, v nahrbtnik se da vse kar bi lahko potrebovali med potjo … prvo pomoč, pijačo, kakšen košček čokolade … No, odvisno kako visoko ali daleč greste … zato prosim, da tole berete z rezervo, ker vsega tega jaz ob 12.30, ko sem parkirala ne Jeprci in se odločila, da grem poiskat pot na Sukalnik ali pa čez Srebrno sedlo na Planjavo (2.390) po “kostanj”, nisem našla v avtu.

Parkirišče je polno. Verjetno bo kar nekaj ljudi v hribih. Ne grem po klasični. Bom šla po malo bolj osamljeni poti, si mislim. Menjam hojo in tek in iščem odcep na Sukalnik. Pri prvi banjci se zavem, da sem “padla” mimo njega. Ok, ga bom poiskala za “nazaj”. Srečujem ljudi. Neverjetno - skozi Repov kot taka gneča. Kaj jim ni jasno? Po steni visijo plezalci kot grozdi. Res je kičast dan. Veliko klicev “A si?” “Varujem!” ipd. odmeva med Zeleniškimi špicami in grebenom Planjave. Zmanjka poti. Ok, to je sedaj plezalni vložek. Pospravim palice. Oči mi zaliva pot in me draži na jok. Vroče je. Vendar se veselim te vročine, saj je sem mraza še iz stanovanja naveličana :). Prvi raztežaj je kmalu za mano in hodim po grebenu. Skupina 30 pohodnikov me gleda in se glasno pogovarjajo, kje bodo šli in če sem jaz narobe. Ne pustim se motiti. Gledam kamnite “stričke” in grem dalje. Po grebenu je kar prepadno. Kmalu pridem do drugega zahtevnejšega vzpona. Odločim se za levega. To je bilo verjetno nekoliko zahtevnejše od desnega, ugotavljam na sredini, vendar se ne premislim. Hitro mine in palice že raztegujem na dolžino 1:15. Srebrno sedlo je za mano in pogled na Korošico je popoln. Le še vetr bi ugasnili, pa se človek tam ustavi za vedno Naši hribi so veličastni. Za trenutek si ogledam še Ojstrico, mogočne škarje in Babo ter Planjavo, ki me vabi Ja, ja … Že tečem … pot se zravna … pa vendar ne gre več tako lahkotno kot spodaj. Noge postajajo težke. Še dobro, da sem vzela bidon vode s seboj.

Planjava! končno! Pohodnik ravno obrne na vrhu in ostanem sama. Odlično je! Samo jaz in 2 kavki. Ni bila tista s ta “belimi očali”. Verjetno je ostala na Sedlu. Najbrž se ji ne ljubi poleteti tako daleš. Res so odlične letalke. Letajo in izkoriščajo termiko kot za šalo. Zdi se, da se nič ne matrajo. Mene edino malo zebe, ko jih gledam. Njih pa verjetno ne, si mislim.

Nato naberem pol drugo kilo kostanja (glej slikco).

Hribi so čudoviti. Malo sicer piha, ampak ti razgledi danes so fenomenalni, vrhunski. Baterije že kažejo FULL in vem, da jih je treba izključit, če ne, se bodo hitreje pokvarile. Pa kaj, ko je pa tu tako lepo. Vseeno bo treba sestopiti. Grem na Sukalnik in skušam ugotoviti, kje sem zopet “falila” pot. Na Sedlu pustim kostanj. No prav, naj vam bo … nabran je bil v soboto na Katarini.

Simon predlaga, da greva še na Brano. Prav, samo, da ne bova tekla. Danes imam tekanja že dovolj. (No, vseeno sva bila v pol ure na vrhu kaj pa on ve, kaj je to počasi ).

Še nekaj besed o pristopu na Brano!

Iz tople kuhinje ob cca 16.15 začneva vzpon. Veter se okrepi in iz Žmavčarjev se hadi, kot bi se jim je prismodila kotlina. Ko stopiva na vrh se zopet vse razjasni. Hribi so še bližje kot na Planjavi in razgledi so fantastični. Čeprav se ura bliža peti popoldan, ob sestopu srečava še 2 pohodnika, ki šele pristopata gor. Midva pa se popeljeva na spodnjo pot (proti Okrešlju) po melišču. Tu se še zadnjič spomnim, da imam superge “puma” za gorski tek, ki bodo zdaj zdaj postale le še za “na njivo”. Melišče je dobro, sicer zgrešiva ta “finega”, pa vendar je odlično. Spomnim se še enkrat na tista dva fanta, ki sta tu zdrsnila v snegu, o katerih mi je Simon pripovedoval ob pristopu na Brano in razmišljam o tem, da je previdnost v hribih res pomembna. Čisto malo, pa že letiš. Problem je, ker se težko ustaviš. Mogoče bi bilo fino nosit padalo s seboj .. hehehe

V življenju sem le nekajkrat letela s padalom, ampak v tem vetru si ga še pogledat ne bi upala Odfrčiš, verjetno že, ampak pristanek je pa bolj trd.

Kakorkoli … ta veter naju je prepihal. Obleka ni bila dosti boljša od obuval. To sem čutila še posebej na rokah, kjer so prsti postajali vse bolj debeli in otrpli. Pa saj bo kmalu koča. Sva že na travniku …

Še malo gedam za gamsi … danes nisem videla nobenega. Ne vem, kam se skrijejo čez vikend, ko je lepo vreme, vsekakor jih pogosteje videvam ob slabem vremenu in ob “ne vikendih”.

Topel Simonov čaj z medom in odličen piškot od Milana me nekoliko ogrejeta, da lahko sestopim v dolino … realnosti naproti