JEŠPRK

Prvi obisk Srbije … Niš … mednarodna konferenca … predstavitve v cirilici … celo v ruščini … svašta

Življenje se tam malo ustavi. No pretiravam … zelo se ustavi … 45 min zamude ob odprtju slavnostne akademije je le del našega stika s tamkajšnjo realnostjo. Predstavitev in vabila na večino dogodkov za tujce so bila napisana v srbščini in poleg tega še v cirilici. Tako sta Pippsa in Roope iz Finske, ki sta sedela poleg mene imela kar nekaj težav pri celotni zgodbi. Res pa je, da so na vsako našo prošnjo takoj odreagirali in bili do nas maksimalno prijazni. Izkušnja je bogata.

Po 8 urni vožnji z Niša, sem le to podaljšala še za slabi 2 uri in pristala v Vabrigi, kjer smo se z Jelko, Nino in neutrudno polmaratonko Špelo psihično pripravljali na Porečki polumaraton za žene. Naslednje jutro je šlo zares. Na 18.700 m razdaljo se nas je ob 11h podalo le 23 tekačic. Od teh kar 8 Slovenk. Tek se je pričel v centru Poreča in po razbeljenem asvaltu sem prvih 7-8 km tekla 4:20 na km, potem pa me “pobralo” in komaj sem čakala vodo, ki je kar ni in ni hotelo biti. Trasa je bila speljana tako, da smo 4x tekle isto dolžino med 7-12 km približno. Tam so se naredile večje razlike. Na zadnjem obratu so me narobe usmerili, pa sem morala še malo podaljšati tek. Redar je rekel, saj ni hudega, no … pa saj nemu res ni bilo nič hudega … mene pa je “stalo” nekaj živcev in spomin na konferenco in lanski maraton v Međugorje, kjer navijači ne navijajo “ajde, gremo, dajmo …”, pač pa “samo polako”.

Drugi del sem zastavila nekoliko bolj optimistično, pa me je kaj hitro v realnost vrnila “pustinja” in pomanjkanje vode, kaj šele rozin, čokolade … novo energijo sem dobila, ko sem videla pred seboj 9 tekmovalko, ki jo je spremljal tekač. Mislila sem, da bomo rekli par besed, potem pa je bil to pravi boj, kaj boj “mesarsko klanje” hehe … v katerem sem svoj krvavi davek črnega nohta spet kasirala jaz

Ob huronskem navijanju, žvižganju in ropotanju ragelj Nine in Jelke sem zbrala še zadnje atome moči in v svojem PB času pritekla skozi cilj.

Sledilo je navijanje za ostale, odličen sladoled in podelitev medalj. Špela je dobila še posebno priznanje za najmlajšo udeleženko! Bravo!

Grenak priokus nešportnega vedenja ene od tekmovalk mi je skoraj popolnoma izbrisala zmagovalka, ki je prišla iz Srbije in mi je ob stisku roke čestitala za uspeh in rekla, da izgledam, kot ne bi bilo za mano 19km.

Imate težave v službi? Se ne morete skoncetrirati za delo? Pripravljate predstavitve? Urejate sezname? Obveščate ljudi, ki vas nadirajo in morate biti do njih prijazni?

Pojdite v hribe! Tam je mir. Gledaš gamsa, ki bezlja po steni Planjave, kjer se sam še “pljuniti” ne upaš. Občuduješ planinsko kavko, ki si na stara leta nadene bela očala in jo ostale pustijo pri miru, ko ona prva pride do hrane. Po kotlinah se megla dviguje proti vrhovom, kot bi se kadilo iz lonca, pa čeprav je tam le 10 stopinj. Ob peči in prijaznih ljudeh pa pozabiš na zagovor doktorata, konferenco v Nišu, sestanek z nadrejenimi … Je to raj?

… zame je

Dva dni sem zopet lahko preživela tam, kjer je najlepše. Hvala!

… več pa ob priliki … sedaj sem namreč že v sedanjosti. Zagovor bo, v Niš grem jutri, sestankov je na tone, izobraževanja, novo študijsko leto … ufff … kje si Kamniško sedlo????

V petek smo imeli piknik za tekače, ki se v Lj in Kr preganjamo po poteh z željo, da postanemo hitrejši, boljši, pogumnejši … ali pa zato, da se imamo lepo, uživamo in spreminjamo življenjski slog. In bilo nas je 45! Bravo!

Mail zahvale:

Z kot ZMAGA! 

Pa ne no, saj je sobota. Boste že utegnili prebrat tale mail do konca.  No, vzemite si čas, odložite šalco s kavo. Pazite, da ne polijete po tipkovnici in »zganjajte foušijo«, ker sem jaz danes že v hribih.  

No, mene je Špela dostavila na Jarško še v petek. Zdaj pa je že sobota  in včeraj je bilo takole: 

45x smo zmagali. Na Ravnikarjevem dvorišču pod Grmado (ups Jakobom) se nas je zbralo neverjetno število tekačev. Po mojih izračunih 45 – skupaj z otroki. Torej 45xzmaga!

Najprej iskrene čestitke in zmaga Ravnikarjem za njihovo gostoljubnost, saj piknika brez njih ne bi bilo.Nato Rosariu za neverjetne dobrote izpod njegove kuhalnice in njegov dragocen čas in voljo.

Je na vrsti že vreme? Bilo je zmagovito. Hvala Bogu! Ravno pravo! Itaq! Saj sem vam rekla

Vsem, ki ste spekli super dobrote – sladice, prinesli sadje …Vsem, ki ste prišli na piknik in polepšali današnji (ups je pa že včerajšnji) dan.

Vsem, ki ste se podali na »NE-lahek« fartlek na Jakoba.

Vsem, ki ste pomagali pri pripravi prostora, pri peki, kuhi, pospravljanju, strežbi.

Vsem, ki ste prinesli pripomočke, dokupili manjkajoče stvari, iskali lonce, posode, pribore … Lepo prosim povejte, koliko sem vam dolžna – to moram pokriti ne glede na budget, da ne bo težav. 

HVALA VSEM VAM, ki radi prihajate na treninge. Veseli me, da bodo sedaj še žene prišle in možje. Tako boste lahko športno preživljali večere, luštno bo, pa še skupaj boste  

In kaj je bilo zame najbolj ZMAGOVITO? 

-          Vzdušje!  

Ne veste kako lepo je videti, da pridete na piknik kot cele družine, ali pa se nam pridružite stari člani, z možem oz ženo – enkratno! Tisti, ki ste morali predčasno domov, naj vam samo povem, da je Slovenija zmagala. Ja, je šla ***** na wc,  pa smo takoj imeli 5 košev prednosti, zato smo jo takoj poslali nazaj še na velik* *******  

Matej je naredil pravi BIG SKRIN zunaj . Navijaško vzdušje sta dvigovali Ana in Špela. Brez nohtov pa je bila skoraj polovica gledalcev. Odlično!

Slikce bodo verjetno počasi romale po mailu in se jih veselim. Prosim črtajte moje »čevapčiče«… a loh? Bojim se, da bi koga izpustila pri pohvalah, zato sem se imenom v največji možni meri izognila. Vsem se res še enkrat iz srca zahvaljujem za družbo, za čas, ki ste ga posvetili skupini, ki tako raste in se bogati. Le tako bomo zmagovali. S prijateljstvom na tek, v gore, na morje, na maratone …  

Moj »blatatlon« četrtič!

V petek sem peljala avto na Jezersko. Urša in Andreja sta me tam že čakali in nato sta me odpeljali na trening v Kranj, kjer smo s tekači odtekli oval na Brdu. Onidve pa sta odšli po štartne številke. Po 10km teka in razteznih vajah bi se moral človek počutiti sproščeno, veselo in z napolnjenimi baterijami. Jaz pa sem bila z manjšim cmokom v grlu in z mislijo – a si nisem spet postavila previsoke cilje? Urša in Andreja sta me počakali in naslednji dan odpeljali na štart. Vreme je bilo v bistvu idealno, čeprav takrat tega nisem vedela. Nikoli še nisem šla na ta tek s toliko družbe. Poleg tega pa sem tam videla veliko prijateljev in znancev, pa varovance in varovanke mojih tekaških ekip. Bilo je čudovito vzdušje. Vedela sem, da se mi bo po teku mudilo domov, zato sem hotela izkoristiti štart. Po njem se tako ali tako vsi nekam zaganjamo. Hehehe

Prvih nekaj korakov je bilo še v pogovoru z Antonom, ki mi je nato izginil izpred oči in sem ga srečala šele v cilju (cca 10 min pred menoj). Potem pa smo se bolj ali manj v tišini in redkih vprašanjih »Greš mimo?« »JA« »NE« vzpenjali na Kofce. Druga okrepčevalnica je manjkala, zato sem pomislila, le kje bo naslednja. Upala sem, da so jo postavili le nekoliko višje, vendar pa je do vrha Kofc nisem srečala. Nič hudega sem si mislila, vendar v rokah obdržala palice. Pot do Dolge njive se je vlekla, ramenski obroč pa je postajal vse težji. Palice so bile verjetno obložene s svincem. Roke so se bližale kolenom in kmalu bi jim obula superga. No, mogoče bi s tem razbremenila noge, pa bi šlo hitreje. Kakorkoli, krčev še ni bilo in to je bilo bistveno. Od Dolge njive naprej pa se je začelo trpljenje. Manjkale so 3 okrepčevalnice in če ne bi bilo fantov, s katerimi smo se malo pohecali, bi moji krči prevladali in začela bi se smiliti sama sebi in stresati pepel po KAMu. Tako pa se je pogovor malo okrepil in skupaj smo računali, da bo Karavla ob 3.05 in da bo takrat voda in da imajo mogoče kapljico enervita in da je potem samo še 8-10 km in da pod nobenim pogojem ne smemo verjeti, da je potem samo še na dol, ker je v bistvu še »full« na gor in sploh

Karavla je bila. Voda tudi. Le spravljena je bila v majhen »piskrček«. Gospod, ki je bil tam, se je z majhno zajemalko zelo trudil, da bi vsem hkrati natočil pijačo. Mi smo pa nestrpno čakali, pa sem ga prijazno vprašala, če lahko kar z lončkom zajamemo in smo bili vsi za. Drenjanje kozarčkov in špricanje z antikrč spreji me je opogumilo. Misel, da je pred menoj le še dobrih 8 km me je malo pomirjala. Čeprav jih je bilo v nogah in predvsem rokah (ožuljene – press) že preko 22. Pa je šlo tudi teh 8, ki se jih je vleklo za 15 in sem prišla v cilj. Konec je! »Lahko nehaš sanjat o men, ker sem tuki!« Cilj je bil letos postavljen kakšen km prej. Vseeno pa je bil to moj osebni rekord proge, saj je bilo skoraj 20 minut hitreje kot preteklo leto. Malo pred ciljem me je pozdravila Andreja, pa Rudi, pa moja študentka, nato še Irena. Pa zadnj metre sem lovila Petra, ki je imel tokrat malo težav, pa vseeno tekel svoj PB. Veliko znancev in prijateljev je bilo in prav nič srce ni želelo v dolino. To je tek, ki ti da krila. Teči s kravo, pa pod leso in okoli električnega pastirja in ob tem ves čas gledati Korošico. To je idila in ko bom velika, bom živela v gorah in samo gledala. To je to. ZA penzion že vem kaj bom počela, sedaj ga moram samo še dočakat J

No, pa da se ne boste naveličali branja. Popoldan sem imela pravo NADpraznovanje. Prijatelji in sorodniki smo skupaj z Janezem praznovali najino 60 letnico. Pripravili so mi »TRIATLON JEKLENIH« in sem se po Gmajni vozila v kajaku na rolki, v Blaževem triciklu sem z rokami kolesarila in na orbitreku sem komaj obračala v »tanajtežji« prestavi. No, pa naj še kdo reče, da ni časa. Čas je! Samo včasih ga ne znamo, drugič ne zmoremo, tretjič pa nočemo prav razporediti.

Na čas!

Zgodilo se mi je nekaj, kar mislim, da bom lahko pripovedovala tudi vnukom J. Pa naj bo zato zapisano na tem blogu in ga lahko berete tudi vi - moji novi vnuki ;).

Vse se je začelo drugo nedeljo v septembru popoldan. Z Ano sva se dopoldan pogovarjali, da bi šli ta dan na kakšen hrib ponoči, saj je bila napovedana jasna noč in polna luna. Ker se nikakor nisva mogli slišati po telefonu, sem se kar peljala proti Kamniku in jo priklicala, ko sem bila že na Jermanci ob 17.00. Zmenili sva se, da sama »skočim« na zadnji trening pred Karavanškim maratonom na Kamniško sedlo in se nato dobiva na Ljubelju ob 20.00 in ponoči “obrneva” Begunjščico. Letošnjo zimo je bila Begunjščica malo bolj osamljena. Jaz sem imela gibs do marca, razmere so pa itak bile precej časa bolj neugodne, saj je veliko plazilo.

Takoj zamenjam pohodno obutev za tekaški copat in oblečem le pajkice in tekaško majico. Z namenom, da se na Kamniškem sedlu le “pofočkam” in šibam v dolino, začnem v pogumnem teku skoraj do Pastircev, kjer mi moči že zelo poidejo. Vode ni več, zato v hoji nadaljujem mimo Kamrce in “Redbull” skale do sedla. Srce ne da, da ne bi pozdravila oskrbnika in ostalih Sedlstounsov, zato stopim v kočo, kjer se po 5 minutah moji plani obrnejo. Zelo izkušen in odlično fizično pripravljen planinec (eden izmed neutrudnih Sedlstounsov) si je ta dan na Turski gori popolnoma pretrgal ahilovo tetivo. S tako nogo je sam prišel od tam do Kamniškega sedla. Mislim, da bi težko našli še kakšnega planinca na svetu, ki bi ob modernih prevoznih sredstvih ne izkoristil helikoptrskega prevoza v dolino že z vrha. On pa si je izbral sestop tudi iz sedla do Jermance. Od tam pa na urgenco v LJ, kjer so mu ob zgodnjih jutranjih urah prišili tetivo nazaj, nogo pa zamavčili. Moj dan se je tako nadaljeval z vožnjo v Portorož, kjer sem cca ob 3.00 zjutraj zaspala in se čez nekaj ur z vlakom vrnila v Ljubljano.

Človek doživi različne pripetljaje v življenju. Ta pa se mi je neverjetno močno usedel v spomin in tudi srce. Izlet z Ano sva sicer prestavili, ampak Begunjščica naju čaka …