JEŠPRK

Včasih se mi zdi, da tečem že zelo dolgo časa in imam veliko izkušenj s pripravami na maratone, polmaratone, krajše teke, gorske teke … med drugim sem še trenerka tekaških ekip … in se mi je zdelo logično, da se meni ne morejo zgoditi takšne nevšečnosti. Jasno, zato pa …

Pred nekaj meseci me je Nataša prijavila na polmaraton (21 km) v Celovcu. Priprave niso terjale posebnega tretmana, saj zanj ni bilo posebnega časa. 4x tedensko sem vodila tekaške skupine, ostale dni pa skušala preživeti nad 2.000 in tako za treniranje polmaratonskih razdalj zame ni ostalo nič časa. Zadnje dni sem le srce pripravljala na ta lep tek ob jezeru saj tam resnično zaigra ob avstrijsko koroški prireditvi

Vas zanima kaj je šlo narobe?

1. Zmenjeni smo bili ob 6.00 v Medvodah, pa smo se od tam odpravili šele ob 6.30 (zamuda že iz Lj, pa potem iz hribov … press )

2. Slabost zaradi vožnje na zadnjem sedežu me je skoraj odvrnila od nastopa in resno sem razmišljala, če letos …

3. Odšli smo na ciljni namesto startni prostor in zamudili vlak (wc press)

4. Avtobus, ki je peljal še nas, zadnje tekače na štert, je najprej peljal na postajo za vlak, kjer ni bilo nikogar, nato  je obrnil, saj ni smel po cesti naprej (zapora) in smo šli na avtocesto - nazaj do minimundusa, nato pa na 10km oddali tekače za polovični polmaraton in nato pri uvozu nazaj na avtocesto zgrešili smer in se zopet peljali nazaj v Celovec - tokrat še naprej od Minimundusa - še vedno ne vem zakaj?? … Šofer je vajo vožnje po avocesti ponovil, končno v pravo smer in sicer ob pomoči neke avstrijske tekačice, ki nam je ves čas govorila “keine Sorge” (al kako že?!?) in kako naj ne skrbim, če se ta gospod voznik ne bo izgubil in nas odpeljal v Nemčijo (??) hehehe … No, če je bil ob 9.00 štart, potem smo poagali ovinke in se ob 8.59 izkrcali iz busa. In vsi hkrati planili skozi vrata, kjer so že skoraj odštevali začetek …

5. Z Matejem sva tako tekla v nasprotno smer in iskala še Dixije, kjer sva tudi “dostojno” odštevala štart. Po 10 minutah mimohoda pa sva tudi midva uspela prečkati štartno črto in če se človek ponavadi oddahne, ko prečka ciljno črto, sem se jaz tokrat oddahnila, ko sem prečkala štartno črto. No, vsaj na cilj me bo pripeljalo

6. Sam tek je potekal dokaj umirjeno. Sicer prvih 5km zelo levo-desno in vijuganje med pohodniki, tekači, paličnjaki - nordijski hodci etc. Nato pa je bilo veliko znosnejše. Vročina je sicer pobirala moč, vendar pa želja po ponovnem snidenju na koncu ni dala ravnodušja in skušala sem držati tempo med 4:35 in 4:50 … Na 12 km sem se prilepila na tekača, ki je tekel 4:30, vendar sem ga po 2 km izgubila in tudi moja hitrost se je tam malo zmanjšala.

7. V cilj sem pritekla “dokaj” sveža, saj je bilo okrepčevalnic dovolj, navijanja pa ravno toliko Žal nisem slišala Špele in Jasne, ki sta navijali z vsem srcem in še bolj pljuči ;). Piščalka se je skoraj pokvarila (press) Ker nisem nikogar videla, sem  odšla do avta. Evo! Pa ga tam ni bilo! hehe () v oklepaju manjkajo besede, ki so sedaj pozabljene 3x sem prehodila pot od minimundusa do ciljnega prostora in iskala svoje so”trpine” … jih klicala na moj telefon iz telefonov slovenskih udeležencev polmaratona … bilo je  … ja, adrenalinsko

8. No, osma točka je pa pozitivna  Po 2 telefonskih klicih iz 2 različnih telefonskijh aparatov prijaznih slovenskih tekačev (1000000x hvala), mi je uspelo najti še dva zelo prijetna Slovenca, s katerima smo se dogovorili, da me ob 12.30 pobereta in peljeta v SLO, če se z mojimi “prevozniki”, prijatelji, tekači, sotrpini, soplavalci … ne najdemo.

9. USPELO je in Jasna me je našla ravno takrat, ko sem na našem prvem in sedaj nesojenem parkirnem prostoru ob avtodomu ?čeških? tekačev nemočno iskala njun čudovit bel avto

No, pa se je vse lepo izteklo. Še skopali smo se v jezeru, pojedli pico in doživeli res zanimiv in adrenalinsko poln dan.

Največ adrenalina je bilo seveda na avtobusu, pa tudi največ smeha. Aplavz, ki ga je šofer požel na koncu divje vožnje, pa mi še danes odzvanja v ušesih.

In jaz sem mislila, da imam izkušnje

Telefon ob 21.00. Meta. halo, a prideš jutri k nam na Triglav? Mi bomo sedaj prespali na Kredarici, jutri bomo pa ob 6.00 sestopili. Pa bi skupaj hodili.

Nemogoče. Ob 5.30 se šele zdani. To pomeni, da bi morala ali hoditi v temi skoraj do vrha ali pa jih popolnoma zamudim. Ker pa so bili sami mladi, sem predvidela, da bodo kakšno uro kasneje vstali, kot so mislili in bom imela tako vsaj do 7.00 čas, da pridem na Kredarico. Nekaj minut pred peto sem se pripeljala v Vrata. Parkirpunce še ni bilo. Parkirišče je bilo polno avtomobilov. Tudi nekaj lučk se je svetilo naokoli. Na glavo namontiram še svojo svetilko, si nadenem nahrbtnik in raztegnem pohodne palice. Po nekaj minutah ostanem popolnoma sama. Na nebu so zvezde, slišim le svoj korak in dihanje. V gozdu se tema še poveča. Vidim cca 2 metra pred seboj. Po 10 minutah pa se mi odpre pogled in pod severno steno vidim 3 izgubljene lučke. Nisem sama. Nadaljujem z lahkihm in hitrim korakom in po slabi uri hoje se popolnoma zdani. Srečam kozoroga in oba letiva, vsak v svojo smer. Za nagrado mi on sesuje nekaj kamenja, jaz pa spustim nekaj negodovanja nad njim. Seveda … pa saj sem ga pregnala iz njegovega teritorija. Kakorkoli … po čudovitih pogledih jutranjega sonca se vse pozabi. Na Pragu gledam Triglav, ki se kopa v jutranjem soncu in pritiskam po telefonu -foki in občudujem … potem pogledam na uro. Presneto. Je že čez 6.30. Na Kredarici sem nekaj minut do 7.00, ko srečam naše junake, ki se ravno odpravljajo v dolino. Pozdravimo se, jaz še skočim na vrh našega očaka, spregovorim nekaj besed z Gregorjem, ki na vrhu prodaja pivo in nato lovim Meto in prijatelje. Med sestopom s Triglava me prijazno nagovori planinec, ki se me spomni iz Kamniškega sedla. Kako je svet majhen. Gore pa še bolj. Kako se krog poznanstva širi. Te misli me spremljajo še kakšne pol ure. Potem pa že začnem razmišljati kje so naši glavni junaki. Srečamo se tik pred lojtro na Pragu in skupaj zaključimo izlet. Nekaj čez 11.00 pa že razmišljam o službenih obveznostih in dan se nadaljuje kot običajno.

Imela sem čudovito izkušnjo dela v eni izmed planinskih koč, na skoraj 1900 m nad morjem. Z oskrbnikom sva se zmenila, da pridem čez vikend, saj je takrat največ dela. Ob 5.00 sem se še v temi odpeljala od doma in bila malo pred 7.00 že na 1.900, kjer se je sonce že popolnoma zbudilo. Planinci, ki so iz petka na soboto prespali v koči, so že odšli naprej, tako da sem še cca 1 uro imela časa in osvojila sosednjo Brano, ki se je že celo jutro kopala v soncu. Bila je čudovita. Po poti nazaj sem že začela srečevati prve planince in čez kakšno uro se je sedlo začelo polniti z najrazličnejšimi obrazi. Prihajali so mladi in stari. Sami, v dvoje, družinsko, v skupinah … Že od daleč se je videlo, če prihajajo utrujeni, veseli, potrti, naveličani … Ljudje prinašajo svoje zgodbe in na sedlu se zopet ustvarjajo svoje. Čudovit svet pogosto spremeni razpoloženje vsem pristopnikom. Hkrati pa si oddahnejo od naporne poti in začno načrtovati nove podvige. Pogovor vedno postane lažji in ob hrani, pijači in počitku se pogosto pozabi na napor, ki so ga še pred kratkim imeli za najhujšo stvar tistega dne.

Žal oskrbniki in ostal “personal” nima možnosti, da bi čez vikend spremljal vsakega pohodnika. Naj vam opišem kako zgleda delo od “blizu”. Zvečer se pozno leže v posteljo in po nekaj urah “spanja” se vstaja s svitom ter takoj začne z delom. Potrebno je urediti peč na drva in jo zakuriti, skuhati čaj in kavo in kmalu že začeti s pripravo zajtrkov za planince. Takoj nato pa že nadaljuje z lupljenjem krompirja, rezanjem zelenjave … in nadaljuje se kuhanje ričeta, ki se ga začne kuhati že prejšnji dan (fižol, ješpren …) pa s kuhanjem jote in bograča itd. Pomivanje posode je seveda ročno delo. Edino topla voda je razkošje, ki ga ostali planinci niso deležni. Pred prvim navalom planincev (do 9.00), je potrebno pomiti po zajtrku, pospraviti, spucati wc-je, pospraviti postelje (zložiti odeje, zamenjati rjuhe, pomesti, odnesti smeti …). Dan tako poteka do 22.00, ko naj bi uradno nehala delovati kuhinja, ki pa seveda ne neha ob vikendih … Planinci nosijo danes v hribe harmonike, prepevajo in se veselijo še pozno v noč.

… delo oskrbnika ni lahko. Je pa pogosto dobro poplačano s hvaležnimi pogledi, prijaznimi pozdravi, ponovnemu obisku, toplih besedah, jutranjih opravičevanj … Seveda je še vedno velika večina planincev odlična. Se pa najdejo seveda tudi taki, ki sprašujejo zakaj je “pir” tako drag, zakaj je kava 1.8€ in zakaj ni pitne vode?!? Hrana in čaj sta v kočah poceni. Planinec nujno potrebuje vodo/čaj in hrano, ne potrebuje pa niti piva niti kave. Pa vendar. Skuhali smo prek 100 kav, medtem ko smo nalili le nejaj 10 skodel čaja in medtem, ko smo prodali več 10 litrov piva. Zakaj potem negodovanje? Včasih se vprašam, če je res potrebno toliko besed. Še največ zaleže nasmeh, ki ga nameniš negodovalcu nad cenami.

In kako gre našim junakom po napornem vikendu? Najavijo se nove skupine med tednom. Dnevni obisk se nekoliko zmanjša, število opravil ostane enako, le obseg posameznega se nekoliko zmanjša.

V šoli smo se učili, da je treba v planinski koči vedno spiti čaj in pojesti nekaj toplega, ker je to prav tako za naše telo, kot tudi za ohranjanje koč. Ta misel še vedno drži in prav je, da jo ohranjamo in prenašamo tudi na mlajše.

Pa še najpomembnejše. Obiski. V času mojega dela so prišli:

- Jernej, Peter in Meta

- Jelka, Špela, Tamara, Dominika in njena prijateljica

- Klemen in Anže (ostali pa do Pastircev: Katarina, Neža, Urška in Manca)

Hvala za družbo in polepšanje vikenda!

Pa varen korak, kjerkoli že ste in na svidenje v gorah!

Z Janijem sva se zmenila, da kljub odpovedi Slovenske osvojiva Triglav in sicer čez Plemenice. Ob 4.00 sva že sedela v avtu  in kot bi mignil sva bila na Luknji. Po prvih klinih sva vedela, da sva izbrala pravo pot, odličen dan in krasno turo v celoti. Med potjo so naju pozdravljali kozorogi, ki nimajo niti najmanjšega strahu pred padci z višine. Trigla pa je bil ob 9.00 že popolnoma zaseden in komaj sva si izborila sliko z ozadjem Aljaževega stolpa. Izbrala pa sva pravi trenutek za sestop, saj so bili vsi takrat na vrhu, tisti z doline, pa še niso prišli do stene. Odličen timing je skoraj pokvaril nepečen štrudl, ki sva ga nadomestila s super palačinkami in se nato ob 13.00 že okrepila v Vratih. Dan je bil čudovit. Še bolj pa bo, ko se vrnem iz Kranja, kjer danes tečemo še 10 km. V Nedeljo pa na Planjavo čez srebrno sedlo. Juhu

Čudovito! Med 1. in 2.8.2009 smo letos izvedli dvodnevni izlet na Kriške pode. Vabim vas, da si preberete spodnji zapis:

Začeli smo cca ob 6.05 v Vratih in se malo kasneje odpravili na Bivak IV. Po slabi uri hoje smo naredili 2 skupini in hitrejše poslali v izvidnico. Četa le-teh je kmalu okupirala omenjeni bivak in zasedla travo in večino dek ter tam nadoknadila neprespano noč. Ostali smo ta čas smučali in povečini raziskovali meje svoje potrpežljivosti z Jero in vzdržljivosti vse do bivaka, kjer smo potešili lakoto z drugim ali tretjim zajtrkom (hehe). Nato pa smo križ naredili čez bivak in začeli »furati safr« v vročini opoldanskega sonca do drugega Križa (2401m). Tam smo se pod vrhom spopadli z ozkim prehodom, ki smo ga junaško premagali po Boltovo. Saj veste : »POSTRAN, PA VN!«. Sestop s Križa do zgornjega, zamrznjega jezera smo naredili v družbi kozorogov, nato pa Cito in Mihata gledali v hladilni tekočini (stojini) in premišljevali kakšnega okusa bo golaž, za katerega bodo vodo zajeli iz iste »stojine«  hihihiKočo smo osvojili ob 14.30. Golaži, juhe, ričeti etc. , pravijo tekači in tekačice, da so bili odlični. Popoldanski potep smo 4 naredili na Pihavc, kjer smo korajžo kazali drug pred drugim in kot gamsi prožili kamenje. Vsak kamen je en pir, je rekel Matej. Takoj nato pa sem že morala »dat za GAJBO » UPS … (tukaj paše tist smeško, ki je zardel) … upaIz Pihavca smo delali na severno Triglavsko steno zajčke in uživali ob igranju zahajajočega popoldanskega sonca s sencami. Drugi tekači so medtem osvojili Planjo, spodnje jezero, postelje v zgornjih in spodnjih nadstropjih ali pa le obdelali 1. poglavje: fantje Večer smo preživeli zunaj, da so lahko tisti, ki še niso večerjali, to storili spodobno in jedli za mizo (Matej, lepo, lepo prosim, ne me tepst. Obljubim, da ne bom več. Samo toliko. Hehehehehe)Noč je bila lepa, a kratka in na 40 minut spanja zelo spokojna in mirna. Koča pa je ponoči počila po šivu. Ojej, to ni bila koča, to so bili moji ubogi gojzarji (ne ut Damjane - opomba pisca)Večjih težav z jutranjim odhodom ni bilo, saj je Stenar poklical domala vse že ob 6.30. Kar 13 nas je po 2 urah stopilo na vrh, kar je bilo zame včeraj mišn imposibl sploh premišljevat.Po smučariji s Stenarja smo počakali še 3 romantike, da smo lahko vsi skupaj še dobre 3 ure FURALI SAFR do doline. Bilo je čudovito gledati rdeče obraze in premišljevati, če so rdeči od besa name ali od opoldanskega sonca. Včasih si zaslužim kakšen pogled in zdaj si ga prav gotovo. Vse moje spodbude in besede pohvale prosim vzemite resno. Res sem vas vesela in Sovatne nisem jaz delala, ker če bi jo, bi mi FURAL SAFR po smučišču ali pa po ravno prav globokem in širokem melišču. Udeleženci in glavni igralci naše serije »A ti tut SAFR FURAŠ ?« so bili:Matej P., Matej RA, Jasna RA, Špela K, Saša S., Tamara B. , Anča K, Nataša E., Barbara I, Miha in Cita, Tadej, Ivanka, Matija in Urša ter moja malenkostVabim vas k ogledu slik od Barbare. 

S Tadejam sva v sredo popoldan osvojila Kočno. Štartala sva ob 14.30 pri žičnici na Jezerskem proti Češki koči. Oblaki so se igrali igrico - ugani, kaj vama bomo danes zagodli in midva se jim nisva pustila. Doživela sva lepo popoldne, krasne razglede, poslikala vse in se srečno vrnila domov. Nekaj utrinkov s poti, pa najdete tu.