V petek in soboto nekaj “zdravstvenih” težav odganja misli na to prestižno slovensko tekmo. Pa vendar že v petek zberem dovolj volje in se odpravim na trening v Kranj, kjer me pričaka 10 najvztrajnejših varovancev in skupaj naredimo lahek trening pred sobotnim tekom okoli Bleda. Sobota se začne s takti “Somebody wants to …” Shrek … ob 6.00 naznani jutro ter po dobri uri z Nino in Jelko odbrzimo na Bled, kjer moji varovanci iz KR in LJ poberejo lepe, zavidljive rezultate in odnesejo domov korajžo za nadaljnje trenige. Ponosna sem na njih. S temi mislimi odhajam domov … in začnem razmišljati o teku na Grintovec.
Nedelja se tako začne okoli 6.00, ko obešam perilo po stanovanju (stroj ?!?), iščem še majico Žive vode in že sedem v avto. Na Petrolu v Kamniku je tradicionalna postojanka … potem pa se 30km/h peljemo skozi celo dolino kam. Bistrice. Bomo pa gor bolj “šibali” se mirim 
Ob prepolnem parkirišču in zasedenosti ob cesti me redarji usmerijo na super travnat parking, od koder je do startnega mesta le dobre 3 minute hoje. Z Andrejo, ki organizacijsko poskrbi za vse, spregovoriva nekaj besed. Dvignem številko in naredim ogrevalni “krogec”. Vzdušje je veliko boljše kot lani, za kar poskrbi predvsem vreme. Mene pa vseeno stiska v želodcu, saj ne vem kako sem letos pripravljena. Popolnoma brez občutka za nastop in v upanju na limit 2.30 se postavim v ozadje. Razmišljam, da sploh nisem šla na nobeno gorsko tekmo še letos (Kališče 12 ur - moj gibs - odpadla, GM40 - strele, veter, sneg - odpadla). No, lani v tem času že na štirih. Z Andrejo še povsem sredi pogovora zaslišim pok pištole. ”Aha, sori, zdaj pa moram jet” rečem in pritisnem gumb na uri. Po 4 minutah se ustavi kolona in začnemo se drenjati na 1 pas (iz 4 pasovnice). Podobno je kot na avtocesti in levi so zopet na boljšem, saj zadrga tu ne deluje Po gosje nadaljujemo kakšni 2 minuti, potem se lepo razpelje in v 16 minutah smo pri Žagani peči ter nato pri spodnji postaji žičnice. Pot nadaljujemo, se prehitevamo. S tekači spregovorim kakšno besedo. Letos veliko manj govorijo kot do sedaj, izgleda, da so postali bolj tekmovalni ali pa samo manj zgovorni 
kakorkoli, se pa več z navajači pogovorimo. Na Kokrškem sedlu me pričaka frutabela od Jelke in njeno glasno navijanje. 1:14 na uri pa me navda z občutkom, da je limit popolnoma mogoč, saj je pot od tu do vrha markirana za 2 uri. Na strehi me pričaka še Urša z Enervitom in vodo in me spodbuja dobršen del poti. Želja, da pridem pod 2 uri 10 spuhti 250 metrov pred vrhom. Vseeno skušam priti čim hitreje v cilj in kazalci se ustavijo na 2:11. Zadovoljna sem. Nisem vedela kaj naj pričakujem in vesela sem tega rezultata. Zgoraj dobim popolno oskrbo od Urše in Cvirn`s racing team famili. Hvala, super ste.
Spogledamo se še s Kočno, pa jo vseeno pustimo za sredo in se spustimo do sedla. Med potjo poberemo trakove ob poti, da vsaj malo pomagamo organizatorjem. Kokrško sedlo pa me pričaka z nahrbtnikom, v katerem imam telefon, v njem pa same lepe, spodbudne besede in navijaški vzkliki. Hvala!
Palačinke in hop v dolino, ki se, kot vsako leto prestavlja vedno nižje … izgleda, da je to njen hobi. Enkrat jo bomo že naučili
lepo je bilo … zaključek pa pri kapelici z mašo pod to lepo goro
