“Draga moja Grmada! Oprosti, ker ti pišem šele danes, saj sem šla včeraj na obisk k sv. Primožu in k Veliki planini. Oba sta dobro in te lepo pozdravljata. Ko sem jima hotela na kratko povedati o sobotnem teku na tvoj vrh, sta me takoj prekinila in želela, da jima povem vse podrobnosti. Z veseljem sem jima razlagala in s strmimi pobočji in z zravnanima vrhovoma sta pozorno poslušala o vseh prigodah. Na koncu sta mi zaupala, da sta tudi onadva že precej utrujena od vseh tekačav in pohodnikov, a vendar vesela, da imata čedalje več družbe in se ljudje pri njima dobro počutijo. Najbolj sta se zabavala, ko sem jima povedala štorijo o tem kako sva se z Janezom zgubila pri tebi in kako imaš ti urejene wc-je.
Želim ti vse dobro in kmalu te spet obiščem -tokrat čez Dvor - po tvoji najlepši poti!
Vidmo!
Jera”
Sorči starči! Mal me je zanesl! Ampak, če je pa Grmada moja in tek na mojo Grmado mora biti v mojem koledarčku. Časovno se je pot nanjo že nagnila proti magični številki 30 in mogoče bom kdaj pokukala tudi pod njo, no … pa tudi če ne …
Dan se je začel s skurjeno matično ploščo mojega “noutbuka” in mrzličnim iskanjem računalničarja, ki bi rešil doktorat. Ob 11h sem v Utiku ugotovila, da bo čas za Grmado 1. 2. 3. tu, jaz pa nimam niti superg v avtu 
12.25 sem vseeno prihitela v Polhov Gradec in uredila najnujnejša opravila (plačilo štartnine in wc) in še preden sem se ogrela, je bil čas za začetek… 2, 3 besede rečeva z Antonom in že so vsi tiho in grizejo. Prvi km se ogrevam, potem napadem Grmado oz. Grmada napade mene in vname se hud boj , kaj boj … jok in škripanje z zobmi … :) Po dobrih 30 minutah Grmada pade, potem pade še čaj in na koncu se skotalijo še jabolka.
