V soboto se je končno zgodil dolgo pričakovani Tek trojk. Letos v nekoliko drugačni zasedbi kot lani … Gre za 12 ali 28 km preizkušnjo teka, vzdržljivosti, vztrajnosti, predvsem pa potrpežljivosti, vzpodbujanja, smeha …
Naša trojka se je prvič spoznala pol ure pred štartom in se skupaj ogrela. Nato smo ob 9.00 kar štartali in začeli manjšati razdaljo do 28 km oddaljenega cilja …
Bilo je prijetno. Jasno, na trenutke malo vroče, malo strmo … vsekakor pa polno doživetij, novih in starih obrazov … Ker čas ni bil naš “gospodar”, se s tem nismo veliko ukvarjali. Solidno smo zaključili tek in prihranili energijo za današnji podvig na Mojstrovko - po dveh različnih grapah 
JUPI
Z Matejem sva bila najprej zmenjena ob 5.00. Žal pa so imeli “lastniki cepinov” manjše, beri: urgentne težave, zvečer, sva štart prestavila na 6.00. To se je izkazalo za dobro, saj se sneg v tej uri ni dosti spremenil, midva pa sva lahko vsaj malo dlje spala. S hojo sva začela malo pred 8.00 in do stene sva se kar hitro dvignila. Z dobrimi nasveti Ane in Boštjana (hvala obema) sva brez težav falila Butinarjevo (ima dva skoka) in vstopila v zalito Pripravniško (še nima skokov), le na enem delu je bila nekoliko pomrznjena. Do tu na dereze še pomislila nisva … Ko sva splezala iz “jaška”, so naju TS takoj proglasili za “Komunalno podjetje d.o.o.”
Imela sva srečo, verjetno so ga ravno včeraj spraznili, saj je bilo v njem čisto prijetno ;)
Drugo grapo sva poiskala pod Veliko Mojstrovko. Imela je 2 skoka. Prvi meni še niti ni bil problematičen. Drugega pa sva si otežila sama Zato sva malo poplezala in si nad njim vseeno obula dereze. Do vrha je bilo le še nekaj globokih ugrezanj, sicer pa nič več težav.
Da ne bi končala na Jalovcu sva se iz vrha spustila v slogu “RITNEGA TOBOGANINGA”, za katerega je Matej še vedno Bogu hvaležen, da sem ga na Grintavcu odkrila po “nesreči”. Tako sva bila v slabih 3 minutah pod vratci. Sledilo je nekaj italjanščine, nato pa 10 min do vratc in od tam še dobri 2 minuti “tobogana” do avta.
Še kratka prigodica:
Med toboganingom sem srečala profesorja s Fš-ja. Rekel je le: “O, kolegica!” “O, dan!” sem zavpila 30 m nižje. Ne vem, če je rekel še kaj, ker sem bila v naslednjih 10 s že 50 m nižje Ta vrsta sestopa je res odkritje “pomladanskega gnilca”
Pa srečno!
