JEŠPRK

Dnevi minevajo … Turni reliji se bližajo. Priprave so bile včeraj ob cca 23.00 na Šmarni gori povezane z blatom, namesto s snegom, pa še malo bolj “tematsko” obarvane. Bilo je pa lepo, saj je bila Šmarna gora nad meglo, ki je ovijala Ljubljano. Luna je bila v prvem krajcu in človek lahko od takega večera odnese … vse

Turni reliji? To soboto prvi odpade, saj je Zelenica … jah pač - zelena Ja, kaj ste pa mislili? V nedeljo je na Jezerskem deževalo. Ledu na jezeru ni več. Šele ob vznožju tovorne žičnice se začnejo prve krpe snega proti Kamniškim hribom.

Tale “mila zima” me je zato malo naudušila nad pripravami na kajakarjenje. V bazenu so že začeli z eskimotiranjem. Ko bo čas, bo potrebno malo povaditi. Ob ogledu posnetkov, pa se bo čas gotovo našel veliko prej

Ne, ni nas ujela trda tema, mi smo ujeli njo …

 (slika: simbolična )

Ob 19.00 smo startali iz Lj proti naši (v letošnji mili zimi) odlični lokaciji - Krvavcu. Z malo zamude smo prišli v Cerklje in se po 11 km vožnje po megli v pasovih in nekoliko poledeneli cesti dvignili do vznožja smučišča (na Kriški). Megla nas ni obrnila in tri lučke so se vztrajno vzpenjale s turnimi smučmi po pobočju Krvavca do Zvoha. Malo pred stolpom se je megla razkadila in popolnoma osvetljen stolp je metal svetlobo na velik del smučišča, kar je pričaralo res lepo doživetje. Do vrha smo imeli še 2 strmejša vzpona (na vrh Krvavca in na Zvoh). Nekje okoli 21.30 smo stali na vrhu in občudovali zvezdnato nebo, ki ga v teh dneh v Ljubljani žal že dolgo nisem videla.

Vtise sem želela shraniti tudi v foto obliko … haha … pa nič

Po prvih zavojih sem videla, da so razmere odlične. Malo odjuge je sneg ravno prav omehčalo. Smuči so kar same rezale na novo “potegnjen čips” in obrobje proge. Oči pa so iskale 2 lučki, ki sta se vztrajno pomikali proti dolini.

Na Njivicah nas je ujela malo slabša vidljivost. Popravila sem si varnostno zaponko in ko sem pogledala po smučišču, lučk, ki sem jima sledila, že ni bilo. Občutek nelagodja je izginil za robom, kjer sta me lastnika lučk počakala. Uf … pa je bilo malo adrenalina …

Pod stolpom je bila vidljivost zopet odlična … pri avtu pa smo se zavili nazaj v meglo.

Izlet je bil krasen. Priporočam. Pa saj človek ima včasih čas, samo ure dneva so bolj nenavadne

Tek na Kališče (gor, dol, gor) je (kar se tiče moje udeležbe), žal padel v vodo. Moram pa priznati, da je Triglav poplačal marsikaj Preberite in poglejte … pa se sami prepričajte.

Kljub zgodnjim jutranjim uram, smo startali pozno. Tadej, Matej in Miran so bili moja družba, s katero sem se podala na pot do Kredarice. Čez Krmo je pot do Pastirske koče skoraj kopna. Vsekakor pa ne prevozna z “zimskimi pnevmatikami” (beri - smučmi). Ne rečem z mojim bordom …

Do tja smo porabili cca uro in pol, saj je bilo potrebno vse slikati Sonce je vzhajalo, gore so si nadele bele kapce s cofki, in sploh bi lahko opisali z eno besedo - tako lepo, da je bilo že precej kičasto. Nebo je bilo sinje modro, brez oblačka. Sneg se je lesketal, pot je bila prijetna, uhojena. Do Kredarice derez nismo potrebovali.

Ker pa smo do Kredarice prišli zelo zgodaj, sva se z Miranom odločila, da se povzpneva še na Triglav. Razmere so bile idealne. Sneg “ta prav”, kompakten, ne preveč sipek in prav nič leden. Večina jeklenic je bila zunaj in z derezami in vsaj enim cepiom je bila pot udobna (res zadnje dni preveč kupujem avto ).

Vidljivost je bila čudovita. (Le redki) posnetki, (vseh žal še vedno nimam - Miran?), pa so vam lahko v pomoč pri odločitvi za podvig na mojega, ups našega očaka. Vem, ja. Saj ni moj, pa vendar … prosim, naj vsaj malo podoživim vse skupaj z mislijo, da se kmalu vrnem v objem Julijcev, ki so mi tako blizu …

Ko nastaja ta prispevek, je na Gorenjskem že zapadlo nekaj snega. Kakšne so trenutne razmere in kakšno je vreme spremljajte na povezavah z mojega bloga, da ne bi prišlo do nesreč. Pa srečno v gorah!