JEŠPRK

 (gollll )   (travma 4,1 ) 

Glede na to, da je ta blog namenjen predvsem nekoliko bolj adrenalinskim športom in ga obiskujete najverjetneje tisti, ki vam je ta šport blizu, sem se odločila napisati še nekaj koristnih nasvetov o pravilnem ukrepanju ob poškodbah. Za prvo lekcijo sem izbrala pretres možganov. (Povod: Ja, no … se zgodi … pa tudi meni se je pred kratkim … nogomet je postal borilni šport … v treh dneh gostovanja v Kliničnem centru sem spoznala nov način življenja, razmišljanja … in vendar se vrti še vedno …in vedno …). Ne glede na to, kaj poškodovanec pravi, je prav, da razsodite VI ali ga je potrebno peljati k zdravniku ali ne, saj poškodovanec ponavadi nerazsodno ravna.

ANATOMIJA IN FIZIOLOGIJA MOŽGANOV

Možgani ležijo znotraj lobanjskih kosti in tehtajo približno od 1200 do 1500 g. Čeprav je koren besede »mož«, jih imajo tudi »ženske« Obliva jih možganska tekočina ali likvor, ki skrbi za blaženje udarcev. Sestavljeni so iz velikih možganov (cerebrum), malih možganov (cerebellum) in možganskega debla (truncus cerebri). Med seboj so povezani preko zapletenih nevroloških poti, t.i. prog.

Pravilno delovanje možganov in usklajeno delovanje živčnih celic nam omogoča zavest o sebi, dojemanje sprememb, odzivanje, učenje, spomin …

Motena budnost (od zaspanosti do nezavesti), moteno razlaganje ali dojemanje okolja in časa (zmedenost, zamračenost) in prisotnost neustrezne telesne reakcije na zunanje dražljaje (bolečino) so jasni znaki prizadetosti možganov.

MOŽGANSKA POŠKODBA

Kljub dobremu zavarovanju možganov znotraj lobanjskih kosti in kljub blažilnemu učinku likvorja lahko možgani pri močnejših udarcih vseeno udarijo ob lobanjsko kost in se ob tem hujše ali lažje poškodujejo. Takšne poškodbe imenujemo tope ali zaprte poškodbe kajti nastanejo zaradi neposrednega prenosa sile pri udarcu glave s trdim predmetom ali pa pri trku glave ob trd predmet (štango od gola;) … ) ali ob tla.

Sprememba zavesti (zaspanost, razdražljivost, zmedenost) je najobčutljivejši znak poškodbe možganov.

Pomembno je vedeti! Huda možganska poškodba lahko nastane tudi brez vidnih znakov na glavi. Seveda pa velja tudi, da grozljivi znaki na glavi ne pomenijo nujno hude poškodbe. Pogosti zunanji znak ob poškodbi glave so udarnina (oteklina podkožja, podkožna krvavitev, pod njo je lahko skrit tudi zlom kosti), odrgnine kože (lahko ugotovimo smer udarca), rane (razpočne, vreznine, raztrganine).

Na kaj naj bomo pozorni

1. Na nenavadno obnašanje in pretirano zaspanost.
2. Bruhanje, krvavitev iz ušes in nosu.

Poškodovanec ponavadi izgubi zavest. Lahko se zgodi, da tega bližnji sploh ne opazijo, saj lahko traja le nekaj sekund ali minut, vendar največ do 20 – 30 minut (pri meni le slabe 3 min;) …).

Izguba zvesti je posledica prekinitve normalnega delovanje možganov. Povrnitev zavesti je popolna, vendar je poškodovanec po ozaveščenju lahko nekoliko zmeden in omotičen. Lahko se pojavijo tudi znaki kot so slabost, bruhanje, vrtoglavica, glavobol ter izguba spomina ob nezgodi (ali dogodkov pred nezgodo). Do slabosti in bruhanja lahko pride tudi nekoliko kasneje, na primer v prvem dnevu po poškodbi. Zmanjša se lahko tudi število srčnih utripov.

POSTKOMOCIJSKI SINDROM

glavobol, siljenje na bruhanje, motenje koncentracije, slabši spomin …

PRVA POMOČ

Pri lažji poškodbi možganov ob padcu ali udarcu, kjer je hkrati prisotna še zunanja poškodba in pa »čudno« obnašanje, poškodovanca pripeljemo na oceno k zdravniku. Le-ta ob splošnem pregledu, pregledu nevroloških funkcij, slikanju glave odredi, ali bo potrebno opazovanje v bolnišnici ali je dovolj, če poškodovanca opazujejo njegovi bližnji. Poudariti moramo, da stopnjevanje zaspanosti, glavobola in bruhanja svarijo pred hujšo poškodbo možganov in takšne poškodovance je treba takoj pripeljati v bolnišnico. Lahko da je prišlo pri potresu možganov do otekline ali krvavitve. Posledica je zvišanje znotrajlobanjskega tlaka, katerega posledica je zmanjšan pretok krvi skozi možgane, kar pa seveda vpliva na možgansko funkcijo. Če je poškodovanec z navodili odpuščen domov, morajo njegovi bližnji v primeru morebitnega poslabšanja v smislu slabosti, bruhanja, zaspanosti poškodovanca TAKOJ pripeljati nazaj v bolninico na dodatno diagnostiko

(npr. CT preiskava, MR preiskava).

Po odpustu domov se je potrebno tudi izogibati prenapornemu delu, športu; potrebno je tudi dovolj počitka in spanja.
Bistvenega pomena je, da ne spregledamo hujše poškodbe glave, do katere lahko pride tudi brez zunanjih znakov v smislu krvavitve, rane, otekline itd.

Če nismo sigurni, kako huda je poškodba (če nismo bilo prisotni ob poškodbi in se poškodovanec drugače obnaša kot navadno) ali pa če je šlo za hudo poškodbo glave vedno pokličemo 112. Če je nezavesten ga položimo v položaj za nezavestnega ali bočni položaj, kar omogoča odtekanje sline in krvi. Bolnik s poškodbo glave pogosto bruha zato se lahko ob nepravilnem položaju zaduši ali pa vsebina zaide v sapnik in sapnice, kar lahko povzroči nevaren zaplet (pljučnico). Če je zavest ohranjena, poškodovanca namestimo v ležeč položaj, glavo rahlo privzdignemo in ga ves čas opazujemo. Ustaviti moramo tudi morebitno zunanjo krvavitev (najlažje z močnejšim pritiskom prstov preko gaze na rano ali s kompresijsko obvezo). Če je rana hujša (na primer zdrobljena kost) jo samo pokrijemo z gazo in mehko povijemo. Takšnega poškodovanca moramo ves čas opazovati (spremljati njegovo dihanje, delovanje srca, še posebno pa njegovo zavest) vse dokler ne pridejo reševalci.

Viri:
Ahčan U, Prva pomoč. Ljubljana: Rdeči Križ Slovenije; 2006
Smrkolj V, Kirurgija. Ljubljana: Sledi; 1995
www.brainconnection.com

Dnevi minevajo … Turni reliji se bližajo. Priprave so bile včeraj ob cca 23.00 na Šmarni gori povezane z blatom, namesto s snegom, pa še malo bolj “tematsko” obarvane. Bilo je pa lepo, saj je bila Šmarna gora nad meglo, ki je ovijala Ljubljano. Luna je bila v prvem krajcu in človek lahko od takega večera odnese … vse

Turni reliji? To soboto prvi odpade, saj je Zelenica … jah pač - zelena Ja, kaj ste pa mislili? V nedeljo je na Jezerskem deževalo. Ledu na jezeru ni več. Šele ob vznožju tovorne žičnice se začnejo prve krpe snega proti Kamniškim hribom.

Tale “mila zima” me je zato malo naudušila nad pripravami na kajakarjenje. V bazenu so že začeli z eskimotiranjem. Ko bo čas, bo potrebno malo povaditi. Ob ogledu posnetkov, pa se bo čas gotovo našel veliko prej

Ne, ni nas ujela trda tema, mi smo ujeli njo …

 (slika: simbolična )

Ob 19.00 smo startali iz Lj proti naši (v letošnji mili zimi) odlični lokaciji - Krvavcu. Z malo zamude smo prišli v Cerklje in se po 11 km vožnje po megli v pasovih in nekoliko poledeneli cesti dvignili do vznožja smučišča (na Kriški). Megla nas ni obrnila in tri lučke so se vztrajno vzpenjale s turnimi smučmi po pobočju Krvavca do Zvoha. Malo pred stolpom se je megla razkadila in popolnoma osvetljen stolp je metal svetlobo na velik del smučišča, kar je pričaralo res lepo doživetje. Do vrha smo imeli še 2 strmejša vzpona (na vrh Krvavca in na Zvoh). Nekje okoli 21.30 smo stali na vrhu in občudovali zvezdnato nebo, ki ga v teh dneh v Ljubljani žal že dolgo nisem videla.

Vtise sem želela shraniti tudi v foto obliko … haha … pa nič

Po prvih zavojih sem videla, da so razmere odlične. Malo odjuge je sneg ravno prav omehčalo. Smuči so kar same rezale na novo “potegnjen čips” in obrobje proge. Oči pa so iskale 2 lučki, ki sta se vztrajno pomikali proti dolini.

Na Njivicah nas je ujela malo slabša vidljivost. Popravila sem si varnostno zaponko in ko sem pogledala po smučišču, lučk, ki sem jima sledila, že ni bilo. Občutek nelagodja je izginil za robom, kjer sta me lastnika lučk počakala. Uf … pa je bilo malo adrenalina …

Pod stolpom je bila vidljivost zopet odlična … pri avtu pa smo se zavili nazaj v meglo.

Izlet je bil krasen. Priporočam. Pa saj človek ima včasih čas, samo ure dneva so bolj nenavadne

Tek na Kališče (gor, dol, gor) je (kar se tiče moje udeležbe), žal padel v vodo. Moram pa priznati, da je Triglav poplačal marsikaj Preberite in poglejte … pa se sami prepričajte.

Kljub zgodnjim jutranjim uram, smo startali pozno. Tadej, Matej in Miran so bili moja družba, s katero sem se podala na pot do Kredarice. Čez Krmo je pot do Pastirske koče skoraj kopna. Vsekakor pa ne prevozna z “zimskimi pnevmatikami” (beri - smučmi). Ne rečem z mojim bordom …

Do tja smo porabili cca uro in pol, saj je bilo potrebno vse slikati Sonce je vzhajalo, gore so si nadele bele kapce s cofki, in sploh bi lahko opisali z eno besedo - tako lepo, da je bilo že precej kičasto. Nebo je bilo sinje modro, brez oblačka. Sneg se je lesketal, pot je bila prijetna, uhojena. Do Kredarice derez nismo potrebovali.

Ker pa smo do Kredarice prišli zelo zgodaj, sva se z Miranom odločila, da se povzpneva še na Triglav. Razmere so bile idealne. Sneg “ta prav”, kompakten, ne preveč sipek in prav nič leden. Večina jeklenic je bila zunaj in z derezami in vsaj enim cepiom je bila pot udobna (res zadnje dni preveč kupujem avto ).

Vidljivost je bila čudovita. (Le redki) posnetki, (vseh žal še vedno nimam - Miran?), pa so vam lahko v pomoč pri odločitvi za podvig na mojega, ups našega očaka. Vem, ja. Saj ni moj, pa vendar … prosim, naj vsaj malo podoživim vse skupaj z mislijo, da se kmalu vrnem v objem Julijcev, ki so mi tako blizu …

Ko nastaja ta prispevek, je na Gorenjskem že zapadlo nekaj snega. Kakšne so trenutne razmere in kakšno je vreme spremljajte na povezavah z mojega bloga, da ne bi prišlo do nesreč. Pa srečno v gorah!