JEŠPRK

Vse tako kaže, da človek enkrat letno potrebuje kakšen mesec pavze. Seveda je vsem nam povsem jasno, da te pavze ne potrebuje moje telo ;), moje srce, moj razum … no, moj razum itaq nerazumno divja brez predaha, da sploh ne govorimo o duhu. Pa kdo potem potrebuje pavzo in komu sploh lahko pride prav? Dobro, če ne moremo odgovoriti na to vprašanje, se pač sprijaznimo z dejstvom. Pavza je! Ok, zadaj jo imamo in kako naprej?

Predstavljajmo si, da je naše telo motorno vozilo. Naj vam danes bo in se tokrat ne bomo spuščali v to, ali je to vozilo ferari, fičo, terenec, enoprostorec, šlepar z veliko prikolico zadaj ali pa mogoče mini, naložen do zadnjega kotička. Ste uspeli?

Tako! To naše vozilo je sedaj v okvari. Mineva 2 meseca, odkar se je pokvarilo. Prvi dan ga niste peljali k mehaniku, ker ste imeli preveč dela. Drugi dan je bilo potrebno prej postoriti še ogromno stvari in ste se kar z napol pokvarjenim vozili na okoli in naredili dodatno škodo. Končno ste našli čas in poklicali v mehanično delavnico, kjer so, jasno, imeli ogromno dela in ker ste vztrajali, ste le prišli na vrsto. Mehanik, ki je avto pregledal, je bil že močno utrujen in je spregledal bistvo problema. Potem pa je rahlo zategnil ročno zavoro.  Ker vozilo že davno ni več v garanciji, ste mu seveda plačali in se odpeljali domov, misleč, da je vse ok. Avto je še vedno vozil počasi, na krožnih križiščih se je, ne glede na vaše odločitve, vedno zapeljal vsaj 2 kroga, v levih blagih ovinkih je treslo in sprednje desno kolo je cvililo. Speljevanje je bilo počasno, včasih pa sunkovito. Da ne bi storili kakšne nesreče, ste vozili počasi in seveda le takrat, ko je bilo nujno. Nujno pa je bilo vedno :), kajne? Tako, uporabljali ste ga teden dni, potem pa le poklicali nazaj v delavnico, kjer so ugotovili prvotno napako. Zanjo ste bili seveda krivi vi. Krivi ste bili tudi zato, da niste prišli nazaj takoj. Krivi ste bili, da ste se kar vozili. In tako ukrivljeni ste svoje vozilo tam pustili teden dni.  Ta čas ste hodili peš in ugotavljali, da so razdalje “zu Fuß” veliko daljše. Ko so vas poklicali, ste vozilo odpeljali domov in vse je bilo ok.

Moje telo je sedaj z zategnjeno ročno parkirano in se trudi peljati. Speljujem s full gasa in kurim sklopko. Iz pokrova se kadi (jeza) in nalivam hladilno tekočino, kljub temu kar vre. Včasih vržem gor kar pokrov, ali pa na pokrovu spečem kakšno trapasto zgodbico, kot je na primer tale, ki ste jo ravnokar prebrali.

 Pa srečno pot!

Ravnokar berem knjigo “Klic gora” od Tineta Miheliča. On pravi, da so gore čudovite in se je v njih zaljubil že kot otrok. Sedaj končno ve, zakaj so gore ženskega spola. Evo! Pa sem našla odgovor na moje vprašanje. Jaz seveda hodim v hribe. Zakaj? Ker sem v njih zaljubljena, saj so konec koncev moškega spola

Mihelič pravi, da je to kot neke vrste odvisnost in če dalj časa abstiniraš, te tako močno žene, da komaj čakaš, da prideš nad 2.000. In jaz? Ja, se že malo ”tresem”.  Abstinenca je zaradi “borda” že skoraj enomesečna in nič kaj lepo ne kaže na zjasnitve.

Stopiti nad gozdno mejo, pogledati v dolino in reči težavam “adijo” je nekaj, kar jaz naredim z največjim veseljem, pa naj bo še tako težko včasih najti čas, drugič voljo, tretjič pa … ja, spet voljo

V glavnem, vrhunsko! Že ta beseda je super, ker ima besedo vrh

… je najlepši šport na svetu!

Kljub temu, da Matija in Urša včeraj nista občutila vetra, sva midva s Stašem ga . Po najhitrejšem možnem postopku sva odbordala 200 metrov nižje, ker se je meni čisto “zanohtalo” in z blazinicami še vedno čutim vsako tipko na računalniku posebej.

Sicer pa je bilo čudovito.

se nadaljuje

… ja, na primer nov prispevek na mojem blogu Res se je malo zavleklo vse skupaj, pa kaj ko imam te dni “norišnico”. Kar pa ne pomeni, da nisem bila na Viševniku ali pa na Bivaku pod Skuto. Viševnik je bil precej prazen (beri - bordala sem po kamenju) in … Po koncu sem ga previdno položila v prtljažnik avtomobila tako, da drsne ploskve do danes še nisem pogledala. Ampak se je splačalo. Kolena pa so že dobila vijolične odtenke in bodo kmalu pozdravljena.

Na Bivaku pod Skuto je bilo pa fenomenalno. Medtem, ko ste ostali lahko le nemo zrli v meglen nedeljski dan, sva s Stašem osvojila Bivak in, če bi imela dereze, če ne bi bilo vetra, ki je tresel bivak, da so mi hlače zlezle že skoraj do kolen , če bi imela malo več kondicije - psihične, če se ne bi z vrha vrnili trije zmrznjeni, če ne bi bil dan dolg le do 17.00, če ne bi 2x zabluzila v Gamsov skret, če … bi verjetno lahko vsaj na Tursko goro še skočila. Tako pa sva se popolnoma zadovoljila z bivakom in martinčkanjem kakih 200 višincev pod njim.

Najina pot se sicer imenuje “Rep med noge”. In kako je bilo?

No, temu se tudi reče čakanje:)

Ob 5.00 sva bila zmenjena pri njem in ker nisem točno vedela, kje je doma, sva se ob 4.55 slišala po telefonu in prišel je na ulico, da mi pomaha. Takrat je veter, ki nama jo je kasneje še dobro zagodel, zaloputnil vrata in bogi Staš je v kratki majici ostal zaprt na cesti s telefonom v roki. Dobrih 35 minut je zvonil in zbudil celo hišo (skoraj blok), le svoje žene ne

No, pa je vendarle tudi ona slišala in dan se je začel cca 45 minut kasneje, kot sva pričakovala. Namesto čez Žmavčarje (?? hmmm, ja nič …) sva pot nadaljevala čez Gamsov skret, ker pa sve bila preveč “presrana” za ta skret, sva dala rep med noge in jo podurhala nazaj v dolino in štartala znova (izgubila sva kakšno uro ali minutko več), da sva nekaj 100 višincev izpustila in jih nato nadoknadila.

Zanimivo je bilo, da sem bila tokrat jaz manjši zajec, kot sicer in rinila gor in gor in še potem, ko sva prestopila magično mejo “repa med nogami” sem želela prečiti in … adrenalin se je kotalil in valil čez skale skupaj z mojimi mislimi, pa vendar ni mene vzel s seboj in počasi sva le stopila na pravo pot do bivaka. Konec dober, vse krušljivo! Pa sva nadaljevala. Počasi naju je zapustila spremljevalka megla, pa se nisva veliko poslavljala od nje, saj nama je šla na živce. Ves čas je bila nekaj pametna in nama kvarila vzdušje. Topel veter jo je z vso močjo tiščal nazaj vam v dolino in človek bi ji skoraj privoščil, da za vedno ostane tam, ampak kaj, ko se je pa treba vrniti v vsakdan je jo je treba pustiti, da odide nazaj v gore. To nedeljo pa sem bila presrečna, da se je na ta način rešila. Sonček je Bobnarjevo grapo osvetlil, veter jo je pometel in sneg jo je počistil in bila je kičasta. Nebo je imelo nesramno modro barvo in tudi če človek ne bi bil romantik, bi težko ostal pri 50 utripih na minuto. Presneto, kako se narava lahko poigra z mojimi čustvi

… nadaljevanje

vsakodnevne obveznosti in po 12 ur predavanj na vikend se me psihično “izmučile” in šibam sedaj na mojo Grmado, da vidim, če mi je Miklavž kaj prinesel. Mogoče je mislil, da sem tam doma No, saj nič ne račem … rada bi bila tam doma in tudi bom … enkrat

Uživajte v službi. Jaz imam današnje dopoldne malo pavze (sedaj sem bila 3 tedne brez vikendov :soock: )

Včeraj prijazno povem: “Jutri grem na Viševnik!” Nato še povabim: “Gre kdo z mano?” No, jasno, nekateri so v službi, drugim se ne ljubi. Jaz pa sem si zaželela kratek oddih. Do 12.00 bom tako ali tako doma, saj je potrebno priti še na sestanek, en članek dokončat, enega prevest, pripraviti se moram na predavanja za prihodnje vikende, pa vaje, zimska vadba ipd.

Zjutraj se vlečem za roge po štengah. Telo se upira zgodnjemu mrazu in oči obupane zrejo v jutranjo Ljubljansko meglo, ki se vleče po poljih. Ampak napoved za danes je sončno in to po dolgem času. Samo danes imam prosto dopoldne. Moram! Spodbujam se. Si dopovedujem, da bo lepo, da bom v avtu zakurila in bo po 10 minutah že 25 stopinj. Za vzpodbudo vzamem še nekaj jabolk, da motivacija do avta ne popusti. Vrnem se še po gojzarje. Presneto, res moram kupiti nove. Te luknje, pa podplat, impregnacije sploh ne poznajo … bom že! Važno je, da grem od doma. V Ljubljani gneča na avtocesti, potem pa pogled proti gorenjski. Srce mi igra. Vedno bolj se bližam hribom, vedno manj je megle. Kukuc, sonček je tu! Evo, saj bo! Hribi se bohotijo s snegom in kopajo v sončnih žarkih, avto pa kar sam pelje in na parkirišču na Pokljuki je že prava zimska idila.

Obujem gojzarje, potegnem čez gamaše, oprtam nahrbtnik in se v odločnem koraku sprehodim do spodnje postaje vojaške vlečnice. Tovornjak s hlodi in nakladač me spomnita na zgodbo izpred doktorta in na daleč se mu izognjem. Nato začnem pridno lesti v breg in si mrmram: “Strma je pot v nebo, strma zelo. Ali lahka s Teboj!” Ha, eni se že vračajo in smučajo, moram pohiteti, si rečem, da ne bodo vsega snega povozili in bom lahko uživala, četudi danes samo v razgledih (roka, press ).

Prehitim cca 5 pohodnikov. Na plesišču še enkrat pogledujem kako je s snežno odejo. Gaz je čudovita. Utrjena! Je pa cca 60 -70 cm globoka. Sneg je sipek, nov, nepredelan, veliko ga je. Sem pa tja se mi korak udre za kakšnih 50 cm bolj kot sicer. Pred menoj je še nekaj turnih smučarjev, ki se vztrajno vzpenjajo in delajo svoje poti. Hvala Bogu, da so bili pred menoj pešci, saj je gaz izredno utrjena in vrh je kmalu dosežen.

Pogled na Triglav, pa na Podrto goro, Črno prst, Rodico, na Rjavino, na Draški vrh, Ablanco, na Lipanco. Tako kot naštevam tudi begajo oči. Vse bi rada videla. Vse bi si rada zapomnila, vse bi rada prinesla domov. Vse! Poslikam kar se da, pošljem malo skominov po mms-ih mojim prijateljem in se hitro vrnem do avta, saj me čakajo obveznosti.

Premočene čevlje postavim v prtljažnik. 14 stopinj je zunaj! Po 3 km vožnje pa le še 4. Inverzija!

Lepo je bilo. Oglejte si še vi.

Zdaj bi se morala pripravljati na zagovor, pa mi misli vedno bolj uhajajo na preteklo nedeljo in na tistih nekaj deset kilometrčkov, ki so minili v znamenju vodnjaka. Ja, tudi letos sem tekla celega. Pa kaj, no. Bilo je tako: “Perzijce smo premagal!” ampak kaj, ko pa kolegi niso verjeli. No, sem jim šla povedat, skupaj z ostalimi tisočimi glasniki zmage, ki smo v nedeljo bolj ali manj hitro, pa vendar vsi uspešno, pritekli povedat novico v 42 km oddaljen cilj.

Razmišljam, kaj bo, če se bodo vsako tretjo soboto v oktobru Grki borili proti Perzijcem. No, potem bomo še dolgo hodili oznanjat našo zmago nad njimi

In kako je bilo letos? Vrhunsko. Vse se je začelo v začetku aprila, ko smo štartali z dvema tekaškima skupinama. Eno v Ljubljani in drugo v Kranju. 4x tedenski treningi so potekali umirjeno, potem pa sem dobila še eno skupino študentov v Ljubljani in tako imela 6 tedenskih treningov v 5 dneh in čez vikend sem skočila še na kak hrib, goro, tek … vse to le kakšne 3 mesece po zlomljeni nogi. Torej - vrhunsko Kmalu pa so študentje diplomirali, tekači pa začeli teči vedno hitreje in skupini sta potrebovali trenerja, ki je enkrat tekel s ta hitrimi, drugič s ta počasnejšimi. In, če se je le dalo, sem izbrala ta počasnejše. Lenoba je bila vrhunska zmagovalka:) … malo sem se pa zgovarjala na utrujenost … hehe

V drugem delu pripravljalnega obdobja, ko naj bi se intenzivnost še večala, dolgi teki pa daljšali, sem jaz tekačem nosila dolge rokave, jih štopala, spodbujala, tolažila … sama pa odtekla le še kakšen ogrevalni tek in raztek. Pa mi je bilo prav lepo, ne naporno in zelo udobno voditi take treninge in se jih človek skoraj prehitro navadi.

Nič ne de. Za mano je že 6 klasičnih maratonov in nekaj daljših gorskih maratonov. In glede na to, da je vse v glavi, bo padel tudi letošnji maraton. Saj, če se gre na maraton, se gre na maraton in ne na polovičko, četrtinko, osminko, dvanajstinko, ali lumpija Seveda kaj takega ne učim svojih tekačev, ampak saj jih tudi ne učim, naj zvečer pred maratonom jedo čokopopse z jogurton in do 20.00 nosijo klopi iz gasilskega doma. Ne učim jih, da pridejo na maraton cca 4 ure prej, ne učim jih, naj eksperimentirajo … ne ne, jasno, da ne. Še dobro, da me ne vidijo, kaj sem jedla te dni pred maratonom, koliko je bilo fizičnega in psihičnega stresa in koliko minut spanja je bilo zadnjih nekaj noči pred maratonom.  

In kako je bilo?

V soboto pridno dvigujem telefone in pazim, da sogovornik ne sliši mojega hripavega glasu, ki je posledica petkovega minusa spanja in minusa ozračja. Le tako se izognem vprašanjem - kaj pa je s tabo - in se posvetim le njemu in njegovim težavam. Prestrašene tekače tako vztrajno spodbujam in opogumljam, da so se dobro pripravili, poškodovane hrabrim, da to ni zadnji maraton in tako naprej. Spet ugotavljam, da imam veliko prijateljev. Do 20.00 pospravim še zadnje klopi gasilskega doma in hitim domov, kjer v družbi prijateljev pojem pač čokopopse z jogurtom. No, ja … če so mi pa tako všeč.

Nedelja se začne s hitenjem. V torbo namečem najprej vse za preobleč, gel, številko, knofle, vodo, majico žive vode in pumpice za balone. V omari najdem spet čokopopse. No, letošnji maraton bo v znamenju čokopopsov si rečem in z jogurom so res najboljši. Bom enkrat naredila raziskavo, če jaz tečem bolje na čokopopse kot na makarone

V avtu še pišem sms-e. Prav vsakemu iz skupine želim poslati, pa zmanjka časa. Tako hitim postavljat stojnico in mrzlično iskat obraze, da jim stisnem roko, zaželim srečno in povem še zadnje napotke. Ne začni prehitro, postavi se tam, da boš lahko dosegel svoj rezultat, bodi sproščen, vzemi to kot hec … pač vsakemu svoje. Kmalu se začne ogrevanje. Moji tekači prinesejo najlepši plakat na svetu. 

Ponosna sem na njih. Stojnica žive vode, tekači … ogrevanje … peljem jih po Ljubljani. Ogrevanje mine hitro. No, sama se bom ogrevala še enkrat pred maratonom. Startajo na 10. Grem navijat na ovinek. Imam ragljo, špela transparent in na poti prijatelje. Navijam na ves glas. Vrtimo raglje in se super zabavamo. Lepo je. Kmalu vse mine. Že je čas za ogrevanje polmaratoncev in maratoncev. Še prej pa slikanje. Končno pošljem ekipo na start, sama pa tečem še na wc, iščem še gel, spijem požirek in ura je cca 5 min do štarta. No, vsaj zamudila ga letos ne bom. Postavim se k balonu za 3:45 in razprostrem svoj balon za 1.524 € (ja, toliko naj bi še zbrala za vodnjak). Nekatere zmoti številka, češ, da je to zajček za 1:52:24 na polovički. (Ironično ali pa tudi ne - ampak moj bruto čas na polovički je bil ravno toliko … neto cca 4 minute bolje).

2 vrsti pred seboj zagledam svoje tekače in se jim pridružim. Skupaj zakorakamo proti startu. Prvih 5 km tečem zelo rezervirano, ves čas pozdravljam tekače žive vode. Z vsakim spregovorim kako besedo. Tudi nekaj mojih je vmes (vidim Gabi, Joži, Andreja … v naših lepih majicah) in še nekatere druge. Spočita sem in 21ka mine v lepem, sploh nič tekmovalnem in lahkem koraku. Naudušeno stečem v drugi krog. Že na začetku me pričaka mami na kolesu in se začneva pogovarjati. Tempo je sicer padel za nekaj sekund, je pa še vedno okoli 5:30, kar je zadovoljivo. Do 28 km gre vse po načrtu. Malo zmanjkuje sicer volje, vendar bo. Srečam še Dušana, ki zmano odteče cca 50 metrov, še prej pa zame navijata Andreja in Urša, ki ju vidim tudi v prvem krogu. Vesela sem ju, čeprav tega ne morem pokazati. trobiši naredijo pravi šou in Gašper z menoj teče več kot 100m. Rada bi šla hitreje, pa noge nočejo več. Začne me boleti v preponi. kilometri postajajo dolgi, daljši, najdaljši. Plezam čez zid, se zaletim v drugega … in se spomnim filma, ki smo ga s tekači gledali na tekaškem taboru v Novigradu. Nasmehnem se sama sebi. Tako slabo mi pa ja ne gre in se sestavim. Tempa ne spustim čez 6:30.

Dunajska. Končno doma. Zdaj bo samo še navzdol. Ja, pajade. Kdo je to rekel. Vleče se! Hvala za navijače ob progi. Vsakega pozdravim in se zahvalim, kljub temu, da izgubljam s tem moč. Ne gre mi za čas. Naj ta napor obrodi sad v Malaviju. Presneto je dolg ta maraton letos. Drugo leto moram vsaj nekajkrat prej odteči kakšno 30ko. Letos sem vsega skupaj le eno za rojstni dan, KAM 35 in nekaj tekmovalnih 21k. Sicer pa nič dolgih tekov.

Vseeno pritečem do bavarca. Tam je Miran s fotoaparatom. Rečem nekaj besed in lijak navijačev me “pozauga” v cilj. Pred ciljem pa s tribun huronsko vpitje. Ustavim se. To so MOJI! Moji tekači. Ostali so! Ostali so zame! Priklonim se jim do tal! komaj vstanem, a vem … splačalo se je. Hvala bi bilo premalo. Pokažem, da ni čas tisti, ki je moj gospodar, ampak prijateljstvo, tek, napor, kilometri … tu se ustvarjajo pravi odnosi do življenja. Tu se gradi prijateljstvo. Tu se postavljajo temelji. To je maraton! Hvala lepa! Kljub temu, da je bil že 6-ti, je bil popolnoma nov izziv.

V cilju stisk roke, objem in čestitke mojih tekačev, prijateljev, sorodnikov. Zanima me kako je šlo ostalim, pa vendar ne morem takoj. Pojem najprej nekaj mandarinc in skušam priti iz ciljne arene. Čez zapornico se komaj spravim in gospa, ki gre mimo me sočutno pogleda. Hvala. V mislih gledam nazaj in se sprašujem, če mi bo kdaj uspelo tudi Logarsko. Ne, zdaj je to še prekmalu misliti. Pa vendar - ultra me vedno bolj vleče.

Roko stisnem Romanu Kejžarju. Čudovito je zaključil. Slikamo se s tekači, ki so me pričakali. Hvala. Pojem 2 čudovita peciva od Jasne in se grejem ob rezultatih mojih tekačev. Komaj čakam na zimsko vadbo.

Zaključimo s pico Žive vode in načrti za naprej.

ampak sliši se pa dobro

V ponedeljek smo na radiu Ognjišče posneli interviju s slovenskim državnim rekorderjem in trikratnim udeležencem na olimpijskih igrah in večkratnim udeležencem na svetovnih prvenstvih, profesionalnim maratoncem Romanom Kejžarjem.

Prispevek lahko slišite na tej povezavi.

Danes pa smo bili na radiu Kranj. Arhivskega posnetka žal še nimam, bilo pa je predvajano v živo.

Ura je 5.50 in moj novi telefon zvoni s prijazno melodijo, ki me ta hip čišto nič ne osreči. Staš bo čez slabih 30 min pri meni, jaz pa včeraj nisem pripravila še popolnoma nič za današnjo gorsko preizkušnjo v duatlonu.

Takoj vstanem in začnem letati po stanovanju. Pripravljati moram v 3 različnih nahrbtnikih- en nahrbtnik bo za na kočo -za preobleč po tekmi, eden gre v menjalni prostor, eden bo ostal v avtu … v vsakega vse ah ne … v enega še dodatne superge, v drugega pohodne palice. Presneto, kje so pohodne palice? Še kolo zvlečem izpod bivšega lifta na vrh stopnic, poiščem dvojno obutev … no, še čelada …  Vse hkrati! Čez 15 minut je vse pripravljeno in zajtrk se začne … in konča s piškoti Albert, saj je kruha že včeraj zmanjkalo

O, kakšno bo pa vreme? Končno pogledam ven - presneto, dežuje!  Staš bo vsak čas pri meni, kaj naj še dodam, koliko bo mrzlo. 6.28 kolo je že v avtu in kmalu sva na cesti proti Ljubelju in nato proti Celovcu. Pot ob prijetni družbi hitro mineva in v Feistric (Bistrici) v AUT sva že ob 8.00. Štart bo ob 10.00, torej se ogrevava kar s centralno kurjavo v avtu, kot je to že moje tradicionalno početje. Ali zamudim na štart ali pa sem toliko prezgodnja, da ogrevanje postaja vedno bolj šibka točka mojih tekem … Saj bo. Sotekmovalci iz Ljubljane pridejo čez slabe pol ure. Dež je medtem že popolnoma ponehal in začnemo se pripravljati na štart. Spakiramo vse nahrbtnike, ki jih bodo peljali do vrha in se začnemo pogovarjati o “streki”. 12km kolesa -1.200m višinske razlike. Cca 8 km je asvalta, ki je na nekaterih mestih malo preveč pokonci in če sediš, ti prvo kolo kar dviguje, da ne govorimo o makedamu, ko ne sediš :0.

Spet se spomnim, kako naporno bo in da je dobro, da je od prejšnjega Kosiaka minilo celo leto in sem do danes vsaj malo pozabila kako grabijo krči v drugem  - tekaškem delu, kjer je treba še 400 višinskih metrov preteči oz prehoditi :0 …

Malo se vseeno ogrejem - oz. potečem in se zapeljem en krog, da vidim, če je sedež pravilno nastavljen. Ne morem se spomniti, kdaj sem nazadnje kolesarila. Kmalu nato že slišim pok pištole in kot predzadnja skupaj s Stašem prečkam startno črto. Lepo je! Soteska, jesenske barve, ob poti teče potok. Letos je struga zelo polna vode. Spomnim se, da smo predlani tu vozili v takem dežju, da je kaplje odbijalo pol metra od tal in bi skoraj rekla, da pada dež iz asvalta nazaj gor. :0 Vesela sem, da je danes kolikor toliko suho. Občudujem naravo, vendar tudi že čutim, da se je pot postavila pokonci. Prvi kolesarji so že omagali. Prehitim kakih 10 tekmovalcev. Nekaj jih že hodi. Verjetno bom tudi jaz enkrat sestopila, si mislim … na, pa se spet “zašaltam” in veriga pade iz zobnika. Ker ni hitrosti, moram sestopiti in v teku ob kolesu in vrtenju pedal vračam verigo na njeno mesto. To mi poruši ritem, ki ga lovim skoraj 10 minut. Medtem mi jasno Staš uide in ga do vrha ne ujamem več. Sicer pa mi gre čisto solidno. Le zadnji trije kilometri so dolgi. Hitrost se iz začetnih 20 in nato 15 začne spuščati pod 10. Kljub temu še uspem prehiteti 3 tekmovalce. Makedam me ne preseneti. Težko pa postane po 10 minutah makedama. Bližam se sotekmovalcem, vseeno pa so noge težke. Vzdržim. Spomnim se na cedevito v bidonu iin naredim nekaj požirkov. Odlično. Počasi se sestavim. Pot je podrta, mislim, da jo je tod celo odnesel plaz. Nimam časa opazovati, kaj se je pravzaprav zgodilo, saj me besno zasledujeta dve ženski. Komaj jima uidem. Na ravnejšem delu močno poženem V hrib gremo z enako hitrostjo. Z vrha oz. menjalnega prostora že slišim glasno navijanje in srce mi začne še hitreje biti. Še malo, pa bom lahko kolo zamenjala za palice, kako jih imam rada.

Končno. Koča. Sestopim. Menjava. Najprej “stečem” v napačno smer. Takoj me usmerijo pravilno. Support - ekipa mi je pripravila palice. Čudovito. Nadaljujem brez kolesa. Končno, to je moj šport. To kolo me je čisto uničilo, kot vsako leto. Ampak letos je bolje, že menjava je bila nekaj minut prej. Do vznožja ne prehitim nikogar, potem pa do vrha še 8 tekačev, ki se spopadajo s krči in blatom, ki je letos vseeno malo prizanesljivejše kot pretekla leta. Čisto pod vrhom prehitim 3 dekleta. Ena je bila v moji kategoriji. Drugih dveh nisem poznala. Pogledam na uro, super. Lahko bi več naredila v tekaškem delu, pa je bila vseeno kolesarska pretežka, da bi mi pustila moči še za tek. Na vrhu takoj dobim majico, organizatorka mi pomaga obleči palerino. Kako so prijazni. Spijem pol litra tekočine (ki me v trenutku pozdravi vseh bolečin -le kaj dajo ti avstrijci v te flaške?!? :0 in se odpravim do Klagenfurter Hute (Celovške koče), kjer bo razglasitev rezultatov. V prijetnem vzdušju naročimo še Apfel strudl mit Vanilien Sos, ampak dobimo le precej zapečen štrudl brez vanilije, ki pa seveda zelo paše. Pri razglasitvi dobim dva lepa spomina na Kosiak 2009 in se že veselim Kosiaka 2010.

Hribi so Zakon :0 :=)

Se vidimo!